Kot ste do sedaj že lahko spoznali SNR zelo poudarja samostojno razmišljanje posameznika, kritično preverjanje vsakodnevnih parol, še najbolj tistih, ki se slišijo najbolj resnične. Zakaj se nam to zdi tako pomembno? Človeku je dan čudovit organ, ki nam omogoča miselne in pomnilniške procese. Uporaba tega organa nam omogoča, da smo lahko posebni, drugačni, da izkazujemo svojo lastno kreativnost, iščemo in spoznavamo resnice, nam omogoča domišljijo, skratka omogoča nam biti mi. To je že v 17. stoletju zapisal René Descartes v svojem znamenitem izreku “Mislim, torej sem”. Strinjamo se z njim, da misliti pomeni obstajati. Če ne misliš, potem bolj ali manj samo bivaš, o obstoju pa že težko govorimo. Možgani so tako edina stvar, ki nas loči od živali, v vsem ostalem smo jim pravzaprav bolj ali manj inferiorni. Če si zamislimo, da bi naenkrat vse živali znale razmišljati na enaki stopnji kot mi, potem bi se nam verjetno bolj slabo pisalo.
Razmišljanje je torej vir dobrega, vir človeštva in dokaz bivanja, zato nam je nenavadno slišati, ko nekdo reče “pa komu se da toliko razmišljati”. Za nas je to tako kot če bi dejali “pa komu se da tole srce gnati iz dneva v dan”. Danes smo tako priča vse bolj uravnavanim mislim posameznika, ljudje smo izredno dojemljivi za sugestije, masovni mediji nam oblikujejo mišljenje, vlade se specializirajo za oblikovanje javnega mnenja, marketinški strokovnjaki ustvarjajo znanost na področju analiziranja in zaznavanja potreb in želja posameznika, da mu nato v pravi obliki povedo, kaj si želi itn. Posameznik postaja otopel, otroci pri igri niso več tako kreativni, kot so bili včasih, ljudje razmišljanja niso več vajeni in postanejo nervozni, ko pred njih postavite miselni problem, nekateri paranoično v vsakem težjem vprašanju vidijo iskanje njihovih šibkosti, za vsako najmanjšo miselno rešitev pa se obrnemo na strica Googla. Vse to pa po našem mnenju siromaši človeka, dela ga ranljivega pred ljudmi, ki izvajajo negativne manipulacije, bolj je izpostavljen prevari in goljufiji, težje ju prepozna, veliko prej je torej žrtev. To seveda velja tudi za politiko, ljudi se brez uporabe njihovih možganov neprimerno lažje prepriča v karkoli, ob nekritičnem odnosu se jim proda prav vsako parolo, da si jo veselo ponavljajo in ne razumejo, da je pravzaprav nesmiselna, zaradi zapostavljanja miselne funkcije jim lahko isti ljudje znova in znova prodajajo iste ideje, skratka politikom je pravzaprav najbolj všeč, če narod možganov ne uporablja. Več kot je takšnih, več jih lahko prepričajo z neumnimi parolami in praznimi obljubami in ker živimo v demokraciji, katere opevanost je prav tako nam prodana parola, ki smo jo veselo sprejeli in jo povsod hvalimo (več o tem si lahko preberete tukaj), se politikom sploh ni potrebno sekirati, če peščica pametnih in pronicljivih ljudi spregleda njihovo sprevrženost, lažnivost in pokvarjenost, ker so v manjšini. V SNR pa takšen odnos do volivcev zavračamo, tako kot tudi zavračamo vse vrste ostalih negativnih manipulacij in ker je pomanjkanje razmišljanja osnovni razlog za to smo se odločili, da se naš slogan glasi TRY THINKING – IT’S FUN!
Tako podpiramo razvoj lastnega mišljenja v smeri prepoznavanja, kaj je za nas dobro in kaj ne. Ni vsaka manipulacija slaba in ne pomeni, da če se kdaj pustimo voditi, da smo vedno ovce. Starši pri vzgoji otrok, še posebej v zgodnjih letih nenehno uporabljajo manipulativne metode, a s tem otroka učijo. Tudi v šolah je pozitivna manipulacija način vzbujanja interesa pri otrocih za učno snov, zaradi česar se je lažje naučijo, učenje jim je zato bolj pri srcu. Tudi pri odraslih poznamo veliko primerov pozitivne manipulacije, četudi se ji kdaj nadvse upiramo, spet zato, ker nam je nekdo vcepil v glavo parolo, da je slaba. Tako je recimo splošno prepričanje, da prodajalci poizkušajo ljudi prinesti naokoli s svojimi prodajnimi metodami, prav tako so reklame in marketing na splošno smatrani kot način, kako nam nekdo poizkuša vsiliti nekaj, česar ne želimo. Resnica pa je prav nasprotna. Vsak dober prodajalec ve, da je dobra prodaja samo tista prodaja, kjer je kupec zadovoljen. Dober prodajalec zato odkriva potrebe pri ljudeh in jim ponudi rešitve. Velikokrat imamo ljudje tako težavo, za katero rešitve niti ne poznamo. Dober prodajalec bo s pravilno vodenimi vprašanji, torej čisto manipulacijo, odkril bistvo težave in nam nato še povedal, kako jo lahko rešimo. Verjetno bi ga morali za to kaznovati. Enako nesmiselno je pritoževanje čez marketing in reklame. Ljudje se niti ne zavedamo, kakšen je naš proces odločanja in izbiranja v trgovinah, kaj vse vpliva na to. A to niti ni treba vedeti. Dovolj je, da si zamislimo, da ne bi bilo nobene reklame, nobenega oblikovanja, vse stvari na vseh policah v hipermarketih bi bile zapakirane v navadno belo embalažo, na embalaži ne bi bilo nobenega dizajna, samo nalepka s podatki o vsebini in lastnostih. To pomeni, da bi za sleherni proizvod morali prebirati, kaj na njem piše in iskati pravega. Mislimo, da smo lahko vsi hvaležni, da nas dnevno bombardirajo z reklamami, letaki, skrbijo za svojo pojavnost, različne očem priljudne embalaže in oblike, tako da enostavno zagrabimo tisto, kar se nam v tistem trenutku zahoče in odhitimo naprej. Tovrstnih manipulacij se torej nikar ne branimo.
Smisel kritičnega razmišljanja je tako ravno v tem, da znamo prepoznati vzorce, ločiti, kaj je za nas dobro in kaj ne ter se prepustiti dobremu in zavrniti slabo. V naših člankih smo prikazali že nekoliko takšnih parol, ki se slišijo dobre, v bistvu pa prinašajo slabo. Niso pa takšne samo parole, včasih gre za usmerjanje pozornosti, včasih za celotne sisteme razmišljanja. Na primer ko so se Združene države Amerike postavile po robu Haaškemu sodišču za vojne zločine in od zaveznikov s tajnimi pritiski zahtevale, da ameriške vojake, osumljene zločinov, ne izročajo sodišču ampak ZDA, smo izvedeli, da je takšnih pritiskov bila deležna tudi Slovenija in da smo skrivaj z Američani sklenili takšen sporazum. Zavladala je evforija, novinarji so se razpisali o napadu na našo suverenost in dva dni je to bila glavna tema. Nato pa je takratni predsednik vlade g. Janez Janša samo mirno dejal, da gre za zaupne informacije in da se postavlja vprašanje, kako so te informacije lahko prišle v javnost, kdo je bil tisti, ki je to storil. Naenkrat so se vsa Slovenija in vsi novinarji pognali v boj za “izdajalcem”, napad na suverenost naše države pa ni bil več pomemben. Izdajalca seveda niso našli, o napadu na suverenost Slovenije pa se nikoli več ni govorilo. Vlada z g. Janšo na čelu je tako spretno pognala ovčice v njim ugodnejšo smer. Takšnim in podobnim primerom se lahko izognemo z uporabo možganov, preden se znajdemo v črednem nagonu.
Včasih pa se lahko z razmišljanjem izognemo celotnim sistemom razmišljanja in razbohotenim miselnim vzorcem. V Sloveniji smo se recimo po osamosvojitvi znašli pod vodstvom Demosa, ki je storil kar veliko napak. Kmalu za tem pa se je pojavil tako imenovani “kaj pa tisti” argument, ki ga je uporabljal g. Janez Janša. Na kakršenkoli očitek je vedno odgovoril z vračilom žogice v stilu “kaj pa tisti, ki so to isto ali še huje počeli pred nami…”. Namesto, da bi spraševalci vztrajali pri odgovoru na vprašanje, so se vedno neumno spustili v razglabljanje, ali so primerjave na mestu in podobno. Počasi so vsi podporniki SDS uporabljali “kaj pa tisti” argument, danes pa ga uporablja že vsa Slovenija, vključno z levico. Seveda ni potrebno posebej poudariti, da z najmanjšim miselnim naporom tovrstno neprimerno preusmerjanje pozornosti takoj prepoznamo. To, da je ta vzorec zagovarjanja postal vseslovenski pa je jasni pokazatelj, koliko ljudi je pripravljenih na ta najmanjši miselni napor.
Stranka za napredek in razvoj torej apelira na vsakega posameznika, da aktivira ta čudoviti organ in prične razmišljati o vsem. Seveda tisti, ki tega do sedaj niso počeli in v to niso bili usmerjeni, ne bodo takoj uspeli prihajati do pravilnih miselnih zaključkov, ampak tako kot na vseh področjih tudi tukaj vaja dela mojstra. Pomembno se je še zavedati, da tudi najboljši med nami izkoriščajo le majhen del sposobnosti možganov, kar pomeni, da se da napredovati hitro. Zatorej vključimo glave, ne pustimo, da nam prodajajo parole, zahtevajmo odgovornost za dane besede in če nas bo od razmišljanja bolela glava, nič hudega, vsaka rast, vsak napredek zahteva bolečino. Ko zrastemo, smo pa zadovoljni. Torej, TRY THINKING – IT’S FUN!
