Ali tudi vi spadate med tiste, ki svoje počutje označujete s ponedeljkovo in petkovo? Ste se kdaj vprašali, zakaj je temu tako? V stranki za napredek in razvoj nismo naklonjeni populističnim parolam in smo nagnjeni k razmisleku o stvareh, ki jih govorimo, zato tudi vse druge spodbujamo k temu. Zakaj, si lahko preberete v članku “Cogito ergo sum”. Kot ljudje, ki nam veliko pomenita uspešnost in učinkovitost in ju želimo vpeljati tudi v delo države, javnih institucij in podjetij v državni solastnini, pa se nam zdi pomembno, kakšen odnos imamo posamezniki do dela in o tem bomo nekaj napisali v tem prispevku.
Skozi zgodovino človeštva je bilo vedno delo tisto, ki je definiralo posameznika. Človek se je skozi svoje delo izražal, kazal kdo je in kaj zna. Ljudje so bili cenjeni glede na rezultate njihovega dela. Posameznik je s svojim delom živel, predstavljalo je njegov življenjski stil, učil se je od prednikov in znanje prenašal naslednikom. Med delom je kaj pojedel in popil, se s kom kaj pogovoril, ko je končal pa se je vrnil med svoje ljudi, malo so si povedali, kako je komu minil dan, se poveselili, šli počivat, naslednji dan pa vse ponovili. Bistveno pri tem je, da se zaradi dela ni počutil slabo. Danes pa je delo v celoti razvrednoteno. Industrija izdelkov za prosti čas nam je dopovedala, da je delo pravzaprav ne bodi ga treba, pač nujno zlo, s katerim moramo zaslužiti denar, da si potem lahko kupimo stvari, s katerimi v prostem času izživimo sebe. Danes je posameznik tako cenjen po tem, kaj dela, ko ne dela. Sploh ni pomembno, kaj delamo, če sploh delamo, kako pridemo do denarja, pomembno je le, da dobro izgledamo in da imamo dovolj denarja, da lahko v prostem času počnemo stvari, ki nas veselijo. Z drugimi besedami, pristali smo na to, da je najmanj polovica dela življenja, ki ga ne prespimo, totalna beda. Polovico svojega življenja smo vrgli stran. Priča smo absurdom, ko človek, rojen sredi hribov in gora, ni srečen in izpopolnjen, če ne kajta.
Ljudje smo seveda z veseljem sprejeli takšno populistično parolo in posledično temu danes v delu vidimo samo še sredstvo za pridobivanje denarja. Jasna posledica je, da bi radi delali čim manj in dobili čim več in ker je nekje nekdo, ki gleda, koliko delamo in odmerja, koliko bomo dobili, je sovražnik številka ena. Kar se dela tiče tako postane bistvo boj za pravice in beg pred obveznostmi, v tej smeri pa gre zadnja leta tudi razvoj zakonodaje. V demokraciji vlada pač ljudstvo, ljudstvo voli vlade in najlažje je na volitvah zmagovati, če pihaš na dušo narodu. Narod tako seveda najraje voli tiste, ki obljubljajo skrb za pravice delavcev, nato pa se sprejemajo zakoni, ki naj bi delavcem prinesli več, pa jim v bistvu ne, saj hromijo gospodarstvo. Ljudstvo na koncu nima tega, kar je želelo, gospodarstvo je v razsulu, vrstijo se stavke, v vlade pa se še naprej voli tiste, ki obljubljajo delavcem več in več. Spirala neumnosti, ki pripelje do sedanje Slovenije ter apatičnosti, neambicioznosti, dotolčenosti naroda. In to povsem po nepotrebnem. Dejstvo je namreč, da lahko človek rad dela in uživa v rezultatih svojega dela, potem pa mu je lahko lepo tudi v prostem času. Lahko imamo kvalitetno celotno življenje, ne samo pol, le razmišljati moramo s svojo glavo in zavračati populistične ideje, ki nam polnijo glave.
Druga podobna populistična ideja, ki se je v Sloveniji že zdavnaj dodobra zakoreninila in je prav tako neumna kot prejšnja je miselnost, da se s poštenim delom ne more zaslužiti veliko denarja. Dodatno težavo pri tem predstavlja zakoreninjeni ostanek socializma, da je pravzaprav edino pošteno delo delo delavca v podjetju ali javni instituciji, kakršnekoli podjetniške iniciative pa so že poizkusi iskanja nepoštene poti do bogastva. Kdor ima v Sloveniji več kot povprečen Slovenec, je to moral dobiti na nepošten način, s poštenim delom se to ne da. In ker se s poštenim delom nič ne da ustvariti, nepošteni pa menda nočemo biti (???), imamo še en razlog več, da dela ne maramo.
In tako je danes Slovenski delavec ob ponedeljkih ponedeljkovo in se mu ne da delati, ob petkih je petkovo in zadnjih nekaj ur že ne dela več, če zjutraj vsak dan zamudi v službo zaradi vsakodnevne gužve na cesti ni to nič takšnega, če gre prej iz službe, pa prav tako ne, saj nima smisla, da sedi tam in gleda v zrak. Delovno mesto hoče imeti urejeno tako, da nihče ne vidi, kaj dela, četudi bo zato s hrbtom obrnjen proti oknu in ne bo videl nič na monitor računalnika. Če med delovnim časom prebira in piše privatno pošto ni to nič takšnega, to mu pa res ne vzame veliko časa. Če malo posurfa po internetu, malo komentira po forumih, prebrska kaj na facebook-u, je to samo malo vmesne relaksacije, da se malo sprosti med delom. Če se v delovnem času sliši s člani družine, pa ga pokliče še kakšen prijatelj, je to danes vse normalno, ne bo menda zapostavljal teh ljudi zaradi službe, saj so nas naučili, da se to ne sme. S polurne malice ga ni 50 minut in zanj je primeren argument, da je gostilna, kamor on hodi na malico, pač tako daleč, da s potjo, naročanjem natakarju in čakanjem na hrano pač ne more priti hitreje nazaj. Popolnoma normalno se mu zdi, da med delovnim časom skoči na banko, na upravno enoto, do optika, v čistilnico in za tisto urico, ko ga ni bilo, mu pa res ni treba ur not prinašat. Pogovarjanje s sodelavci, govorjenje šal, debatiranje o športnih prenosih ipd. sodi k ustvarjanju dobre delovne atmosfere in ni nič narobe, če se temu nameni 10 minut znotraj vsake ure. Če nadrejeni pri katerikoli od naštetih zadev samo pokaže, da mu to ni prav, je zadrti kapitalist, izkoriščevalec delavcev, ki se mu gre samo za denar. Če slučajno omeni, da bo plača delavca odvisna od rezultatov njegovega dela, je pa to mobing. Če pa je vse to dovoljeno in nihče ne reče nič, je pa slovenski delavec ob petkih še vedno srečen, da je te morije konec in ob ponedeljkih ves potrt, ker bo spet vse to počel.
Če potegnemo pod črto, spet je vse odvisno od nas in od uporabe naših možganov. Lahko se prepustimo populističnim idejam in si priskutimo polovico življenja, na delu smo neproduktivni in neučinkoviti, dosežemo veliko manj, kot bi lahko, naši lastni rezultati nam ne pomenijo nič, s svojim odnosom negativno vplivamo na okolico in če nam je vse to dovoljeno, potem je jasno, da skupnost, kateri pripadamo, ne more biti uspešna. Svoj denar nato trošimo zato, da bi se imeli vsaj v drugi polovici življenja kolikor toliko dobro, če ga ni samo za plačevanje položnic. Lahko pa se odločimo, da nam naše delo predstavlja izražanje samega sebe. Ljudje se praviloma dobro počutijo, ko jim uspe narediti kaj dobrega, izjemnega, ali pa tudi, če so bili samo zelo uspešni, učinkoviti. Tako se bomo ob dobrih rezultatih pri delu počutili dobro, naše delo se nam bo zdelo koristno in nas bo tudi notranje izpopolnjevalo. Imeli bomo večjo delovno vnemo, se veselili rezultatov in tako pozitivno in konstruktivno vplivali na svoje okolje. Posledično bodo boljši tudi rezultati celotne skupnosti. Ob takšni miselnosti, ki je logično gledano edina prava, denar postane stranski učinek, bolj pomembno nam je naše lastno udejstvovanje, uspeh in počutje. Ko je delovnega dne konec, pa gremo domov in lahko počnemo vse tisto, kar počnemo sedaj, ali pa kaj drugega, kar nas izpopolnjuje in nam za to ni potrebno trošiti denarja. Drugače povedano, če na delo gledamo kot na vrednoto, če nam rezultati dela predstavljajo izpolnitev samega sebe in nas veselijo, polovica našega življenja pridobi popolnoma drugo vrednost in se lahko dobro počutimo vse svoje življenje, ne samo pol. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, katera odločitev je modrejša.
V SNR se zato zavzemamo, da se delu pripišejo vrednote in ugled, ki jih je nekoč že imelo, saj to na nikakršen način ne more imeti nobenih negativnih posledic, ljudje s tem samo pridobimo, ponovno pa spodbujamo slehernega posameznika k trezni presoji vseh vsakodnevnih parol in populizmov, še posebej tistih, ki se slišijo najbolj pametno.
