Program

PROGRAM STRANKE ZA NAPREDEK IN RAZVOJ

UVOD

Stranka za napredek in razvoj združuje ljudi, ki se zavedajo, da kakršnokoli iskanje vzrokov za lastno stanje izven sebe ni primerno, še manj pa konstruktivno. Tako se združujemo ljudje, ki smo pripravljeni za svojo bodočnost biti delovni, razmišljujoči, inovativni, kreativni, učinkoviti, skratka uspešni.

Uspešnost je posledica načina izkoristka potencialov in Slovenija jih ima ogromno. Slovenija je eden najlepših in najboljših delov ozemlja na planetu. Geografsko ponuja skoraj vse, kar lahko ozemlje ponudi; gorski svet, dostop do morja, ravninske predele, gričevja, ogromno rek, nadpovprečno poraščenost z gozdom… Vpeta je središče Evrope in v njeno prepleteno transportno mrežo. Zgodovinsko je bila del najnaprednejših in najbolj razvitih predelov sveta, torej je bila vedno v stiku z gospodarskim in političnim vrhom. Ali je teritorialno sploh lahko še boljše?

Slovenci se že stoletja rojevamo v okolju, kjer so nam na voljo izredne možnosti, da se izobrazimo, postanemo vrhunski strokovnjaki svojega časa. Danes so nam na voljo vse moderne komunikacijske tehnologije, vsa znanost sveta in vse informacije nam tako rekoč ležijo pred nogami. Slovenci smo prav tako že dokazali, da smo lahko med najboljšimi na svetu, pa naj gre za šport, kulturo, znanost ali gospodarstvo. Skratka Slovenci smo rojeni pod srečno zvezdo, imamo vse, kar posameznik potrebuje za uspeh. In če združimo Slovence s Slovenijo, je jasno samo eno: Slovenci bomo dosegli toliko, kolikor se bomo potrudili in to velja za posameznika in za narod.

Dejansko stanje Slovenije tako drastično odstopa od njenih potencialov in vzrok je opisan v prvem stavku predprejšnjega odstavka – potenciali niso izkoriščeni. In ker potenciale lahko izkorišča le narod sam, je torej vzrok za stanje v nas samih.

Sleherna pravica s seboj prinaša odgovornost. Večja, kot je pravica, večja je odgovornost. Največja pravica – svoboda prinaša največjo odgovornost – odgovornost do samega sebe. Bolj, kot smo svobodni, bolj smo odgovorni sami zase in za svojo okolico. In ker je Slovenija v tem trenutku ena najbolj svobodnih držav na svetu, je to samo še dokaz več, da smo za razmere v Sloveniji odgovorni mi sami.

Iz teh dejstev Stranka za napredek in razvoj izhaja pri kreiranju svojih programskih smernic in njeni cilji so tako usmerjeni v sodelovanje in komuniciranje s slovenskim narodom ter oblikovanje pravilnega javnega mnenja glede vseh segmentov družbe kot temelj za izvajanje pravilnih aktivnosti. Nobena vlada ne more sama spremeniti države. Državo lahko spremeni samo narod, slednji pa to naredi pod vodstvom vlade le, če je z njo povezan, če ji zaupa in če ji dovoli, da ga osvešča.

Zavzemamo se za preusmeritev pozornosti od »kaj imam« in »kako izgledam« h »kaj vem«, »kaj znam«. Naš cilj je aktivirati razmišljanje posameznika, ga spodbuditi k preverjanju smiselnosti informacij, ki jih vsakodnevno srečuje ter spodbuditi h kreativnemu delovanju na vseh področjih. Posameznik naj bo sposoben kritične in objektivne presoje.

Zavzemamo se za popolno prevetritev slovenske politične scene in postavitev novih temeljev za pravilnejšo opredelitev političnih usmeritev. Slovenija je politično mlada in neizkušena država in ni presenetljivo, da je začetek samostojnosti postregel z anomalijami. Kljub temu pa je čas, da politiko očistimo ideoloških in zgodovinskih bremen, ki zavirajo razvoj in napredek Slovenije. Slovenski politični prostor je kontaminiran z nesoglasji med političnimi frakcijami, ki eskalirajo preko vseh zdravih meja in onemogočajo zrelo politično aktivnost. Zamere, ki niso predmet slovenske prihodnosti, so temelj za delovanje trenutnih političnih strank in kategorično nasprotovanje vsemu, kar prihaja z druge strani, onemogoča normalno politično in gospodarsko napredovanje države. Kontaminacija je tako globoka, da se komunikacija predstavnikov političnih frakcij spušča na osebno raven, uporablja se sovražni govor in žaljivke. Takšni ljudje ne sodijo več v parlament, ne samo zaradi njihovega obnašanja, pač pa zaradi nesposobnosti za sodelovanje, sprejemanje kompromisnih rešitev, ki so nujno potrebne za uravnoteženost napredka in razvoja vseh socialnih strani. Realnost slovenske politične scene se zrcali tudi v dejstvu, da je zgodovinsko najuspešnejša slovenska politična stranka tista stranka, ki je doživela največ porazov. Na zadnjih treh državnozborskih volitvah nimamo več zmagovalcev, imamo samo poraženca. Volivci ne gredo več na volitve zato, da bi izvolili nekoga, pač pa gredo na volitve, da nekdo ne bi bil izvoljen. Skratka v Slovenski politiki je vse točno nasprotno od tega, kakor bi morali biti. Napredek in razvoj na tem področju tako vidimo v popolni obstrukciji obstoječih parlamentarnih političnih strank ter zamenjavi celotne poslanske zasedbe.

Zavzemamo se za občuten dvig stopnje moralnosti v družbi. Zakonska določila predstavljajo minimum sprejemljivosti ravnanja in naj bi se jih bila sposobna držati vsaka polnoletna oseba, četudi je narava ni obdarila z veliko intelektualnimi sposobnostmi in je rasla v najbolj neprijaznem in neperspektivnem okolju. Ravnanje posameznika naj bi torej uravnavala njegova stopnja moralnosti in pričakovano bi bilo, da si povprečna oseba svoje osebne norme ravnanja postavi nad zakonskimi. Ljudje z najvišjimi normami ravnanja tako v družbi uživajo poseben ugled. Stanje v Sloveniji je zaenkrat takšno, da tudi najvišji vladni predstavniki brez sramu izjavijo, da se bodo kot ljudje ravnali izključno po zakonskih določilih. Smatramo, da je to eno od področij v Sloveniji, na katerem sta napredek in razvoj najbolj in nujno potrebna.

Zavzemamo se za razumevanje posameznikove politične odgovornosti. Če sposobni, pametni ljudje z osebnostno integriteto ne gredo v politiko, jih tam pač ni. Če nato na volitvah ugotavljamo, da ni med kandidati nikogar, ki bi mu lahko zaupali, za to niso krivi tisti, ki tam so, ampak tisti, ki jih tam ni. Naša odgovornost je, da ukrepamo, ko naši državi ne gre dobro in ukrepamo tako, da smo aktivni. Zato se zavzemamo, da se politično aktivnost začne smatrati kot častno in narodoljubno. V politiko želimo privabiti ljudi, ki bodo navdihovali druge s svojo miselnostjo, pokončno držo in visoko moralnostjo, v politične aktivnosti pa naj se vključijo zato, ker je tam njihovo mesto in je to njihova odgovornost. Cilj je vzpostaviti stanje, ko se bo slovenski volivec s težavo odločal med odličnimi kandidati, slednji pa bodo uživali ugled in priznanje družbe.

V Sloveniji smo trenutno priča popolni distanci posameznika od države. Posameznik nima občutka, da vpliva na to, v kakšni državi živi. Na vlado, ki smo jo izvolili in na državo v celoti se gleda kot na nasprotnika. Posameznik tudi če se udeleži volitev, se njegova distanca od njegove lastne države začne v trenutku, ko zapusti volišče. Potreben je napredek in razvoj na področju odnosa in razumevanja odgovornosti do države. Slovenija brez Slovencev ni država, je kot že rečeno samo izredno lepo in potencialov polno geografsko področje. Država nastane z ljudmi in z ureditvijo, ki so jo ustvarili. Slovenci smo država! Ustava, pravni red, vsi državni organi, vse to ni prišlo od nekod, to smo ustvarili mi in če nam kaj ni všeč, lahko spremenimo. Kakršenkoli negativen odnos do države je tako negativen odnos do samega sebe. Potreben je tako razvoj in napredek v razmišljanju posameznika o državi sami, razumevanju njene smiselnosti in aktiviranju v skrbi zanjo.

Slovenci imamo torej vse v svojih rokah. Objektivno težavo pri napredku in razvoju Sloveniji predstavljata le njena majhnost in jezikovne prepreke. Zaradi majhnosti je Slovenija v marsikaterem segmentu nezanimiva, zaradi česar je konkurenčni pritisk iz okolice nanjo neznaten. Jezikovna prepreka pa je drugi razlog, ki pri pritiskih iz okolja na napredek in razvoj predstavlja oviro. Zaradi slednjega sta napredek in razvoj Slovenije toliko bolj v rokah Slovencev in naše samoiniciative.

Glavna prepreka na poti do izjemne uspešnosti Slovenije smo tako Slovenci. In to je odlično, saj to pomeni, da smo popolnoma sami sposobni odpraviti čisto vse prepreke in smo sami kreatorji svoje bodočnosti. V Stranki za napredek in razvoj se zavedamo, da smo Slovenci tisti, ki smo v vladah, ki smo poslanci, lobisti, managerji, tajkuni, skorumpiranci itn. In samo Slovenci lahko dosežemo spremembo na teh in vseh drugih področjih. Prav tako se zavedamo, da ni države na svetu, ki bi imela vse optimalno urejeno, ravno obratno, prav povsod so še velike rezerve. Zato ni nobenega razloga, da Slovenija ne bi mogla biti najboljša država in Slovenci najboljši narod na svetu. Ko gre za spremembe na državnem nivoju, je pa majhnost Slovenije njena velika prednost. Tako majhna država se lahko spremeni in preoblikuje veliko hitreje od velikih. Le od nas je tako odvisno, kaj bomo naredili in v stranki smo prepričani in odločeni, da je Slovenija lahko najboljša in da jo tja lahko tudi popeljemo.

POSLANSTVO

Poslanstvo Stranke za napredek in razvoj je Slovenskemu narodu priskrbeti najboljšo državo, usmerjeno k svojim državljanom.

VIZIJA

Na svetu ni države, ki ne bi mogla biti še boljša. Geografska lega, teritorialne specifičnosti in politični položaj Slovenije nudijo več kot dovolj za kreiranje uspešne države. Vse je tako odvisno od uporabe in izkoriščanja teh možnosti. Vizija Stranke za napredek in razvoj je tako z optimizacijo slehernega posameznega področja izkoristiti dane možnosti in ustvariti najuspešnejšo in najnaprednejšo državo, ki bo svojim državljanom zagotavljala možnost življenja na najvišjem kakovostnem nivoju.

NAČELA:

Država smo državljani. Ni ločitve! Ni distanciranja od države! Država je naša in državljani imamo odgovornost, da jo oblikujemo in razvijamo. Država je takšna, kakršno ustvarjamo državljani, ne vlade. V demokraciji najvišji organ ni vlada, ampak narod. Narod mora prevzeti to odgovornost.
Državljani nimamo državljanske dolžnosti, ampak volilno pravico. Sleherna pravica pa prinaša odgovornost.
Upoštevamo elementarne zakonitosti. Kar ni naravno in ni logično, praviloma ni dobro.
Uspeh države je odvisen od uspeha vsakega posameznega področja, zato je potrebno razvijati in optimirati vsako posamezno področje zase.
Za uspeh vsakega posameznega področja je nujno potrebna rast zavesti, morale in ambicij na tem področju.
Slovenija je premajhna za samovzdržnost. Hkrati živimo v dobi interneta. Brišejo se meje, postajamo državljani sveta. Slovenija in njeni državljani moramo postati konkurenčni v svetovnem merilu.
Živimo v dobi informatike. Karkoli ni informatizirano in bi lahko bilo, praviloma ni učinkovito.
Uspeh je USPEH. Biti uspešen je častno!!!
Cilje je potrebno dosegati pošteno, zakonito, učinkovito in z visoko stopnjo morale, skratka na način, da smo ob njihovem doseganju lahko ponosni sami nase.

GENERALNI CILJI

Gospodarski razvoj kot temelj uspeha sleherne države
Oblikovanje narodne zavesti v smeri odgovornosti in pozitivizma
Dvig in vzdrževanje moralnih vrednot na najvišjih nivojih
Skrb za okolje in planet
Oblikovanje zdrave, konstruktivne in k napredku usmerjene politične scene
Oblikovanje države kot državljanom namenjene
Odprava vseh vrst anomalij v državi in javnem sektorju

CILJI PO PODROČJIH

DRŽAVA IN JAVNA UPRAVA

Na področju države in javne uprave so nujne spremembe tako organizacijsko kot v smislu odgovornosti in moralnosti. Organizacijsko imamo ogromne rezerve, tako pri sami organizaciji in optimizaciji trenutnega načina dela v javnih ustanovah kot uvajanju informatike, tehnoloških in drugih znanstvenih dosežkov. Moderna komunikacijska tehnologija že dolgo omogoča tudi drastično znižanje stroškov glasovalnega sistema. Vsega tega se bomo lotili strokovno, drzno in z entuziazmom.

Odgovornosti dela v javnih institucijah preprosto ne poznamo. Kakršnekoli aktivnosti na tem področju so izključno posledica pritiskov na osnovi političnih ter novinarskih razkritij, ali pa notranjih razkolov in osebnih obračunavanj. Deluje se po principu »nič ni narobe če nihče ne ve«. Stvari je potrebno nujno spremeniti, zato bomo delovali na dvigu stopnje odgovornosti in morale ter pripravi, upoštevanju in izvajanju določil glede uspešnosti in odgovornosti. Vzpostavili bomo redno komunikacijo med vlado in ljudstvom ter državo pripeljali na nivo, ko bodo laž, ponarejena diploma, kazenska ovadba ipd. dejansko pomenile odstop. Prav tako pa bomo družbo pripeljali na nivo, ko bodo klevete in krive obtožbe nekaj nezaslišanega, kaznivega, obsojanega, izločujočega.

Kot glavno novost na politični sceni bomo uvedli meritev zadovoljstva ljudstva z vlado. V primeru, da bomo nosilci vlade, bomo redno spremljali podporo ljudstva vladi. Takoj, ko bo podpora vladi padla pod 50%, bo vlada ponudila svoj odstop. S tem bomo zagotovili tudi dvig občutka odgovornosti ljudstva do države, saj bo ljudstvo imelo možnost ukrepanja glede na delo vlade, z nepodporo pa bo moralo prevzeti tudi odgovornost ne samo za padec vlade, pač pa tudi za novo alternativo, ki bo sledila.

Stranka ne bo politično kadrovala. Ob prevzemu vladnih resorjev stranka ne bo avtomatsko razreševala ljudi, ki so postavljeni s strani države in pripadajo drugi politični usmeritvi. Zaposlenim in funkcionarjem se bo dajalo naloge in postavljalo cilje, nagrajevanje pa bo vezano na dosežke. V kolikor bodo naloge izpolnjevali in dosegali cilje, bodo s svojim delom nadaljevali, v nasprotnem primeru pa bodo zamenjani s primernimi strokovnjaki neodvisno od politične usmeritve. Stranka bo tudi ministre in ostale kadre iskala širše od svojih okvirjev. Na kadrovskem področju pa bomo tudi zagotovili, da kadrovanje v javni upravi ne bo več na osnovi poznanstev in brez strokovnih osnov.

Stranka bo konstruktivno delovala tudi v primeru, da se bo nahajala v opoziciji. Pripravljena bo sodelovati z vladajočimi strankami in bo podprla vse predloge vlade, ki bodo pomenili razvoj ali napredek področja, na katerega se predlog nanaša. V kolikor bo predlog kompromisen ali ne bo optimalen, bo stranka podala svoje pripombe, a predlog vseeno podprla, če bo ta predstavljal razvoj ali napredek glede na obstoječe stanje.

Delo državnih in javnih institucij mora postati priljudno. Zaposleni se morajo zavedati, da so oni tam za državljane in ne obratno. Državljani predstavljajo smisel njihovega delovanja in temu primerno mora biti njihovo ravnanje. Potrebno je doseči stopnjo, ko bo državljan z delovanjem teh institucij zadovoljen, da jih bo smatral za učinkovite in njemu prijazne. To bomo dosegli z ozaveščanjem zaposlenih, uvedbo odgovornosti in personalizacijo njihovega dela, uvedbo sledljivosti, merjenjem zadovoljstva in uvedbo nagrajevanja za doseganje ciljev. Učinkovitost delovanja bomo drastično povečali tudi z uvajanjem najmodernejših tehnologij informatiziranosti, izdelavo centralnih in med seboj povezanih informacijskih sistemov, prenosom poslovanja na splet, avtomatizacijo in robotizacijo postopkov ter posledično temu odpravljanjem nepotrebnih delovnih mest. Glede na možnosti, ki jih imajo državne in javne institucije, so le-te lahko urejene veliko bolje in učinkoviteje kot gospodarski subjekti, katerih resursi so navadno veliko bolj omejeni. Rešitev je samo v kompetentnih ljudeh.

CILJI:

Uvedba sistema merjenja učinkovitosti dela v javnem sektorju
Priprava elektronskega barometra za spremljanje zadovoljstva z delom vlade
Uvedba elektronskega posvetovalnega in volilnega sistema
Uvedba nadzora dela in učinkovitosti v parlamentu in drugih državnih organih
Uvedba nadzora dela in učinkovitosti slovenskih predstavništev in drugih slovenskih organov v tujini
Uvedba nadzora dela in učinkovitosti vodilnih in nadzornih kadrov v družbah v delni ali celotni javni lasti
Vnos instituta odgovornosti zaposlenih v državnih in javnih institucijah ter podjetjih za rezultate dela, napake in kršitve
Povečanje učinkovitosti javnega sektorja z modernizacijo, informatizacijo in robotizacijo
Povečanje učinkovitosti dela vlade z vključevanjem predstavnikov stroke in opozicije pri pripravi predlogov
Ukrepanje na vseh področjih glede na izsledke nadzora dela
Izkoreninjenje korupcije, elitizma in družinsko-prijateljskih navez
Uvedba centralnega kadrovanja v javni upravi
Uvedba centralnega javnega naročanja
Dvig ugleda in morale dela v javni upravi, narod mora biti zadovoljen z delovanjem javne uprave.
Zavedanje med zaposlenimi v javni upravi, da so tu za državljane in ne obratno.

PODROČJE GOSPODARSTVA

V preteklosti je teritorij Slovenije že predstavljal prostor, kjer se je dogajal vrhunec gospodarskega razvoja. Slovenski prostor je bil del najrazvitejšega sveta, imeli smo vse, kar so imeli najrazvitejši in zatorej ni nobenih razlogov, da to ne bi mogli ponovno imeti. Prav tako je slovenski delavec v preteklosti že dokazal, da zna in lahko hoče delati, da je lahko inovativen, ustvarjalen, torej ni razloga, da to ne bi mogel biti. Lahko smo najboljši in če smo lahko, potem to tudi bodimo.

Nastanek interneta je že pred 30 leti pomenil nastanek globalnega tržišča. Slovenija danes ni več samo Slovenija, je del sveta. To mali državi prinaša več dobrega kot slabega. Na voljo nam je ves svet, potrebno je biti samo zanimiv in konkurenčen. Nikoli prej ni bilo lažje doseči masovne zanimivosti, seveda pa to velja tudi za vse ostale na svetu. Slovenskemu potrošniku je odprt ves svet, zato je pomembno, da gospodarstvo ne zaostaja za svetovnimi trendi. Nujno se je zavedati globalizacije, doseganje drugega konca sveta je vedno lažje in razvoj v tej smeri bo šel še naprej. To pa pomeni tudi prepletanje različnih delov sveta. Prej, ko bomo to razumeli in sprejeli, prej se bomo na to pripravili in izkoristili priložnosti, ki jih prinaša. Dejstvo je, da bo prihodnost prinesla vse večja združenja, globalna podjetja in nobenega razloga ni, da pri tem ne bi mogli biti Slovenci udeleženi v vodilnih vlogah. Tako kot vedno v gospodarstvu je vprašanje samo eno: Kdo bo prvi.

Na področju gospodarstva se bo stranka tako zavzemala za postavitev gospodarskega uspeha, razvoja in napredka kot primarno nacionalno prioriteto. Skozi zgodovino je bila merilo uspešnosti držav vedno gospodarska moč. Moč gospodarstva je tudi temelj za razvoj vseh državnih institucij, ki služijo dobrobiti državljanov, vključno s pokojninskim, zdravstvenim in socialnim sistemom. Stranka se bo tako zavzemala za močno, napredno in razvijajoče se gospodarstvo. Spodbujala bo podjetništvo in nagrajevala uspešne, še posebej tiste z visokoletečimi cilji izven slovenskih okvirjev. Storila bo vse, da bodo poslovno uspešni državljani želeli ostati v Sloveniji, da bo Slovenija postala zanimiva država kot domicil tudi za tuje investitorje in da bodo ambiciozni in mladi ljudje videli možnost osebnega razvoja in uspeha v Sloveniji. Stranka se bo zavzemala za razbremenitev gospodarstva, zmanjševanje birokratizma, hkrati pa za dvig stopnje moralnosti, profesionalnosti in zakonitosti pri poslovanju.

Posebno pozornost bo stranka namenila podjetniškemu osveščanju. V Sloveniji ni več velikih podjetij, prav tako ni podjetij, ki bi jih po svetovnih kriterijih šteli za uspešne. Ambicioznost v Sloveniji je na nični ravni, podjetništvo danes predstavlja zagotavljanje preživetja managerja in njegove družine. Kar je drugod normalno, je v Sloveniji obrnjeno na glavo. Če se v tujini podjetja trudijo izkazovati čim boljše poslovne rezultate, se v Sloveniji trudijo obratno. Če v tujini veliko dajo na ugled podjetja in razumejo, da je to osnova za dobre posle, je pri nas vseeno, kaj se o podjetju govori, posli se tako delajo med prijatelji. Če v tujini dobre kadre vabijo v svoje okolje in jih nadpovprečno nagrajujejo, pri nas dober kader predstavlja prevelik strošek. Ker ni ambicioznosti, tudi ni velikih projektov, ni zahtevnih podvigov, ki zahtevajo velike ekipe in mešanico strokovnega znanja. Podjetništvo je na obrtniškem nivoju, zanimajo pa nas samo možnosti hitrega zaslužka. Pri novostih znamo biti Slovenci vedno v svetovnem vrhu, v trenutku, ko se začetna ideja začne razvijati v kaj kompleksnejšega, pa potonemo. Gospodarstvo s takšno miselnostjo nikakor ni v stanju izkoriščati prednosti prej omenjenega globalnega trga, zato je nujno ukrepati in intenzivno delati na spremembi miselnosti celotnega naroda.

Posebno pozornost bomo namenili tudi odpravi škodljivega mišljenja o večnem konfliktu na relaciji management – delavci. V Sloveniji managerji praviloma niso vodstveno in podjetniško izobraženi, njihov odnos do delavca pa je neprimeren. Pri tem ne gre samo za primere izkoriščanja ali neprimernega vedenja, v veliki meri gre za neznanje na področju vodenja. Zaradi majhnosti države je trg nezanimiv za resno konkurenco, zato pri nas živijo podjetja s popolnoma zgrešenimi poslovnimi pristopi. Tako preživijo tudi podjetja, vodena s strani oseb, ki ne o vodenju ne o poslovanju ne vedo veliko. Na drugi strani pa se še vedno nismo rešili socialistične miselnosti in imamo delavce, ki v managementu vidijo razrednega sovražnika, izkoriščevalca, kapitalista, skratka nasprotnika v vseh pogledih. Prav tako delo še vedno predstavlja nekaj slabega, samo nujno sredstvo za zaslužek denarja, da bi delavec v prostem času lahko uresničeval svoje želje, s čemer so ljudje oropani dobrega počutja za polovico svojega življenja. Takšni odnosi so slabi tako za management kot zaposlene, najbolj pa zaradi tovrstnih odnosov resnično trpi podjetje. Takšno okolje ne more prinesti v širšem prostoru omembe vrednih rezultatov, zato je nujno potrebno osveščanje obeh strani o nujnosti povezave vseh nivojev delovanja, razumevanju timskega dela, delitev vlog, nosilcih tveganja, pravicah in odgovornostih, ki jih slednje prinašajo, pomembnosti in načinih zagotavljanja pozitivne atmosfere ter medsebojnem spoštovanju.

Živimo v času največjega tehnološkega razvoja in uvajanje njegovih izsledkov in dognanj je nuja pri razvoju podjetij z dolgoročnimi vizijami. Stranka se bo tako zavzemala za širšo obveščenost podjetij o znanstvenih in razvojno-tehnoloških dosežkih slovenskih strokovnjakov ter njihovo učinkovito uporabo v poslovnih procesih. Znanje je od nekdaj bilo področje, kjer smo se Slovenci znali izkazati in ne izkoriščanje tega potenciala je nesprejemljivo tako v gospodarstvu kot tudi v vseh drugih segmentih.

In nenazadnje, poslovno-moralna etika je v Sloveniji že popolna neznanka, slednje pa se odraža tudi v popolni ignoranci dobrih poslovnih običajev, rednih in splošno sprejetih kršitvah zakonodaje, brezsramnega delovanja ljudi v gospodarstvu, dolžniških odnosih in podobno. Temu je potrebno narediti konec, slovenski gospodarski subjekti morajo postati zaupanja vredni in za tujino zaželeni poslovni partnerji. Zato je ena od prednostnih nalog dvig poslovne morale in etike, zagotovitev učinkovitega ter smiselnega pravnega sistema za gospodarske subjekte ter izkoreninjenje slabih poslovnih praks.

CILJI:

Pospešitev razvoja gospodarstva
Povečanje interesa za podjetništvo
Uvajanje izsledkov znanosti in modernih tehnologij v poslovne procese na vseh nivojih
Dvig morale v poslovnih odnosih in odnosih gospodarskih družb do države
Osveščanje o zakonodaji
Povečanje ambicioznosti, števila velikih projektov in svetovne vpetosti
Zadržanje in privabljanje uspešnih in prodornih ljudi v Slovenijo
Zmanjšanje birokratizma
Pospešitev postopkov javnega sektorja za gospodarske subjekte
Prilagoditev davčne zakonodaje za privabljanje investicij
Uvedba rangiranja podjetij kot dobro podjetje, dober delodajalec
Uvedba sistema nagrajevanja tistih, ki v proračun prinašajo največ
Izčrpno črpanje evropskih sredstev ter njihova učinkovita uporaba
Iztrebljenje izrodkov gospodarstva, katerim edini cilj je lastna dobrobit tudi za ceno nezakonitosti in izkoriščanja

PODROČJE DELA

Področje dela se nam zdi izredno problematično. Delo je v celoti razvrednoteno, moderni trendi oblikovanja javnega mnenja pa po našem mnenju na tem področju delajo izjemno škodo, zato je razvoj in napredek miselnosti glede dela nujno preusmeriti. Delo je namreč danes v razvitem svetu predstavljeno kot nujno zlo, kot neka negativna obveznost, ki je nuja, da si zagotovimo kolikor toliko kvaliteten preostanek življenja. Tovrstne parole, ki se med ljudmi zaradi pomanjkanja interesa in sposobnosti za kvalitetno in samostojno presojo populizmov seveda hitro primejo, pa znižujejo kvaliteto človekovega življenja.

Skozi zgodovino človeštva je bilo vedno delo tisto, ki je definiralo posameznika. Človek se je skozi svoje delo izražal, kazal kdo je in kaj zna. Ljudje so bili cenjeni glede na rezultate njihovega dela, zato je vsak posameznik sam skrbel za svoj razvoj, poizkušal je biti boljši, drugačen. Danes pa nam je prodano, da je delo nekaj slabega in da je edini namen dela zaslužiti denar, da svoje življenje nato izživimo v prostem času. Danes je človek cenjen po tem, kaj dela, ko ne dela. Polovico svojega življenja, ki ga ne prespimo, smo vrgli skozi okno, delo pa je postalo zasovraženo. Ljudje smo takšen populistični nesmisel seveda z veseljem sprejeli in v delu vidimo samo še sredstvo za pridobivanje denarja. Jasna posledica je, da bi radi delali čim manj in dobili čim več, management, ki gleda, koliko delamo in odmerja, koliko bomo dobili, pa je proti vsej logiki postal sovražnik številka ena. Bistvo sta postala boj za pravice in beg pred obveznostmi, v tej smeri pa gre zadnja leta tudi razvoj zakonodaje. V demokraciji vlada pač ljudstvo in ljudstvo voli stranke ki jim obljubljajo pravice. Nato se sprejemajo zakoni, ki naj bi delavcem prinesli več, pa jim v bistvu ne, saj hromijo gospodarstvo. Ljudstvo na koncu nima tega, kar je želelo, gospodarstvo je v razsulu, vrstijo se stavke, v vlade pa se še naprej voli tiste, ki obljubljajo delavcem več in več. Spirala neumnosti, ki pripelje do sedanje Slovenije.

Rešitev tako ni samo v povečevanju pravic delavcev, povečevanju plač, pač pa v spremembi odnosa do dela, napredku v razumevanju sistema dela, ponovnem iskanju lastne izpopolnitve skozi delo, razumevanju pomena in sinergije vlog vseh v delovnem procesu in posledično vsemu v povečani uspešnosti gospodarstva. Uspešno gospodarstvo pomeni tudi večjo konkurenco delovnih mest, kar zvišuje plače. Zaradi vsega navedenega se bomo zavzemali za povrnitev ugleda dela in delovnih rezultatov posameznika ter spodbujanje samostojnega in kritičnega razmišljanja glede vsega.

Na področju zaposlovanja bomo pozornost namenili osveščanju glede globalizacije trga delovne sile. Svet danes postaja enota, zaposlovanje v tujini je vedno lažje, prav tako je vedno lažje zaposlovati tujce na daljavo. Slovenski delavec mora postati svetovno konkurenčen, če hoče preživeti na dolgi rok. Slovenija ni samovzdržna, zaščito trenutnim anomalijam na področju dela pa nudi samo jezikovna prepreka. Slednja razvoju trga dela škodi, saj Slovencem z znanjem tujih jezikov brez težav odhajamo v tujino in tja odhajajo seveda najboljši, to vrzel pa bi bilo treba zapolniti in če domačega strokovnega kadra ni dovolj, je to potrebno narediti s sprejemom strokovnega kadra iz tujine. Slovenski jezik je na tem področju velika ovira in ker je Slovenija zaradi svoje majhnosti nepomembna, jo tuji kadri brez težav zaobidejo. To pa hkrati pomeni, da se vrzeli ne zapolnjujejo in posledično zaostajamo za drugimi okolji. Zato bomo v Stranki za napredek in razvoj pozornost posvetili razvoju konkurenčnosti slovenskega delavca, skozi celostno skrb za razvoj Slovenije na vseh področjih bomo zagotovili najboljšo državo in s tem povečali željo slovenskih strokovnih kadrov po delovanju doma, aktivni pa bomo na odpiranju trga delovne sile in plemenitenju našega okolja, kar bo pripomoglo k razvoju gospodarstva in uspešne vpetosti Slovenije v celostni globalni trg.

Stranka pa želi izkoreniniti tudi slabe prakse in nezakonito tretiranje delavcev. Delavec, ki opozori na neprimernost delovanja vodstva, skrbi za red, ki smo ga postavili in uzakonili mi, torej naj bo cenjen, njegovo delovanje ne sme pomeniti, da je postal nezaželen zaposleni. Če je tak delavec v nekem podjetju nezaželen to samo pomeni, da to podjetje želi imeti možnost delovati v nasprotju s pravili in zakoni. Spodbujati je potrebno podjetja, da se deklarirajo kot poštena podjetja, ki upoštevajo delovnopravno zakonodajo in spoštujejo zaposlene, ki cenijo aktivnost takšnih ljudi in razumejo, da jim lahko pomagajo postati še boljši. Takšna podjetja naj se identificirajo kot delodajalci, ki radi sprejmejo takšne delavce. S tem bodo povzročili, da ne bodo imeli težav pri iskanju kadra, saj bodo vsi hoteli delati v takšnih podjetjih, to pa bo povzročilo, da bo vedno več podjetij, ki dajo nekaj na svoje ime, postopalo enako. Ker bo takšnih podjetij vedno več, bo vedno več delavcev pripravljeno ukrepati proti delodajalcem, ki kršijo zakonodajo in pognana bo spirala, ki bo očistila Slovenijo nepravičnosti do delavcev. To je prava rešitev delavske problematike in ne sindikati. Seveda pa je potrebno istočasno poskrbeti, da leni, nepošteni delavci in delavci s slabim odnosom do delodajalca, ki rušijo red in delovno atmosfero v podjetjih ipd. z zakonom ne bodo zaščiteni na način, da se v primerih odklonilnih vedenj proti njim ne da ukrepati. V takšnem primeru bodo namreč poštena podjetja postala pribežališče takšnih ljudi, tako kot je to javni sektor, podjetje, kjer se dela kot v javnem sektorju, pa nikakor ne more preživeti.

CILJI:

Ponovna vzpostavitev dela in delovnih rezultatov kot primarno vrednoto
Povečevanje produktivnosti in učinkovitosti delovnih mest skozi boljši odnos do dela
Povečevanje števila delovnih mest v gospodarstvu skozi spodbujanje gospodarskega razvoja
Informatiziranje zavoda za zaposlovanje
Avtomatiziranje selekcioniranja brezposelnih na ustrezna delovna mesta
Avtomatiziranje sistema odločanja o nadomestilih in subvencijah
Osveščenost in razumevanje globalizacije trga delovne sile

PODROČJE ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE

Znanost in tehnološki razvoj sta temelj vsakega razvoja in napredka in že iz imena naše stranke je razumljivo, da je za nas to področje bistveno za zagotavljanje optimalnih uspehov na vseh drugih področjih. Stranka bo tako na tem področju skrbela za čim hitrejše, učinkovitejše, drznejše delo ter za zagotavljanje najboljših pogojev dela. Boljši kot bodo izsledki in rezultati dela, hitreje se bo razvijala naša družba.

Že leta je največja težava na tem področju beg možganov. Slovenski strokovnjaki in znanstveniki morajo oditi v tujino že zato, da spoznajo dimenzije, ki jih Slovenija kot država ne more predstaviti. Težko si je zamišljati razvoj znanosti brez vpetosti v mednarodno in globalno okolje. Glavni izziv je tako kako zagotoviti, da se strokovnjaki iz tega okolja nato vrnejo k nam. Zato jim je potrebno omogočiti ta osebni in znanstveni razvoj, tudi sofinancirafti njihova zgodnja leta ter jih zavezati h kasnejšemu delovanju v našem okolju. Seveda pa to ne sme pomeniti ustvarjanje odnosa, v katerem se bodo počutili kot vklenjeni. Potrebno jim je zagotoviti enake ali še boljše možnosti dela, kot jih imajo lahko v tujini, zagotoviti njihovo povezanost s sorodnimi strokovnjaki iz tujine ter tako ustvariti pogoje za njihovo dobro počutje ter občutek zmožnosti izražanja njihove kreativnosti. V stranki bomo tako delali na tem, da bodo znanstveniki imeli primerno okolje za njihov razvoj s podpiranjem sedanjih ustanov, ki s svojim delom ustvarjajo družbeno in gospodarsko uporabne rezultate ter z ustanavljanjem novih ustanov z namenom ustvarjanja družbeno in gospodarsko uporabnih rezultatov

Znanost in tehnološki razvoj pa ne smeta biti sama sebi namen. Izsledke znanstvenikov in strokovnjakov je potrebno tudi implementirati v vse segmente, zato je nujno potrebno zagotoviti, da komunikacija med znanstvenimi ustanovami in uporabniki znanstvenih rešitev ne bo predstavljala ozkega grla. Vzpostavili bomo komunikacijsko povezavo, na osnovi katere bodo znanstvene rešitve hitro prihajale v okolje, tam pa bodo kompetentni ljudje za njihovo implementacijo. Prav tako pa bodo informacije posredovane v obratni smeri in sicer kot potrebe okolja po rešitvah ter kot povratne informacije glede plasiranih rešitev.

CILJI:

Uvedba sistema podpore razvoja znanstvenikov
Ustanavljanje znanstveno raziskovalnih ustanov in skrb za najmodernejše razvojno okolje
Uvedba sistema finančne podpore za projekte družbene in gospodarske koristi
Uvedba načina nenehne komunikacije med vlado in znanstveniki, gospodarstvom in znanstveniki
Implementacija rezultatov znanstvenih dosežkov v državne in javne institucije ter gospodarstvo.

PODROČJE PRAVNE UREDITVE

Pravna ureditev države je eden glavnih faktorjev odnosa posameznika do države in v Sloveniji zaupanja v pravni sistem ni. Pravni sistem Slovenije pri vseh političnih zadevah zataji, je mlačen, medel in nikakor ne vzbuja vtisa, da je dejansko neodvisen od države in politične volje. Tujci slovenski pravni sistem primerjajo z loterijo, prav tako odvetniki svojim strankam razlagajo, da v Sloveniji na prvi stopnji nikoli ne moreš vedeti, kaj bo. Za to seveda ni nikakršne osnove, saj je pravo zelo natančna stvar, zelo jasno se ga opredeljuje, deluje na logičnih osnovah in praviloma bi morali biti sposobni napovedati rezultat v naprej. Tako je, če so akti pravnega sistema pisani konsistentno, smiselno, logično in upoštevajoč drug drugega, če so sodniki odlični izvajalci, če sledijo zakonskim določilom, če se njihova osebna presoja omejuje izključno na prostor znotraj zakonskih določil, kjer je to namenjeno in če tam ostaja objektivna, podvržena občutku za pravičnost in resnicoljubnost ter če tožilci in odvetniki svoje delo opravijo odlično, če so strokovni in pri svojem delu ne delajo napak, zaradi katerih se nato v procesih zgodi, da je pravična in prava presoja onemogočena zaradi neupoštevanja materialnopravnih pravil. Kakršnokoli odstopanje od tega ideala je torej posledica človeškega faktorja in slovenski pravni sistem ravno zaradi slednjega od ideala odstopa toliko, da si več ne zasluži imena »pravni sistem«.

Akterji tega sistema, torej krivci za nastalo stanje, tipično slovensko ugotavljajo, da je stanje že preveč slabo, da bi se ga dalo popravljati, zato se pač moramo vsi prilagoditi. Tovrstni kompromisi delajo Slovenijo takšno, kakršna je in ni res, da se težav ne da rešiti, samo zelo veliko težje je kot reči prilagodimo se. Naša stranka na tovrstno razmišljanje in kompromise na račun kvalitete ne pristaja. Vedno obstaja prava pot in vedno obstajajo lažje poti, ki niso prave. Slovenci praviloma posegamo po lažji poti, zato stvari zapletemo in ko so zapletene, je spet lažje se prilagoditi kot težavo razrešiti in spet izberemo lažjo pot. Seveda to vodi v spiralo navzdol, česar v naši stranki nikakor ne sprejemamo. Naša stranka se vedno loti težav in jih rešuje tako dolgo, da jih reši. Tudi na tem področju ne bo nič drugače.

Ena od težav nastaja je že pri kreiranju kadra. Pravne fakultete omogočajo zaključek študija tudi študentom, ki imajo sposobnost pomnjenja, ne pa razumevanja. Pravo v svoji pravi obliki vsebuje ogromno logike, zahteva ogromno razumevanja, prav tako pa je logika nujna za primerno zagovarjanje strank pred sodišči, tolmačenje zakonov, pisanje sodb itn. Študijski program na tem nujnem področju razumevanja ne dela prav nič in tako imamo diplomante prava, ki prava sploh ne razumejo. Da bo zadeva še hujša, enako velja za pogoje za odvetniški ali sodniški poklic. Tako danes na sodiščih sodijo ljudje, ki pač do neke mere poznajo zakone in vedo, kje kaj pogledat in poiskat, o razumevanju prava in kako se uporablja v praksi pa ne vedo nič. Dodatno sodniki nimajo pravega izobraževanja za specializirana področja in na gospodarskih sodiščih recimo sodijo sodniki, ki nimajo prav nikakršnega znanja s področja ekonomije, podjetništva, financ, računovodstva. Na pravnih fakultetah in izobraževalnem sistemu tako leži velika odgovornost za nestrokovnost, katera je v slovenskem pravnem sistemu široko prepredena.

Mesto sodnika je eno najuglednejših v družbi, seveda pa je potrebno ločiti med samim mestom in izvajalcem. Včasih so bili sodniki v družbi izredno cenjeni, a to ni bilo kar samo po sebi. Tako je bilo zato, ker so dejansko veliko vedeli in znali, njihovo obnašanje v družbi pa je bilo eminentno. Če je izvajalec na visokem, strokovnem nivoju, če je njegovo ravnanje visoko moralno in etično, če se v njegovih komentarjih zrcali inteligenca, prodorna miselnost, ostro zagovarjanje pravice in pravičnosti ter kljub temu človečnost, če so njegove sodbe sprejete kot pravične, če se pri presoji ne pusti vplivati še tako vplivnim ljudem in lobijem, jih raje naznani in raje ni sodnik, kot da sprejme takšne pritiske, želje ali celo podkupovanja, skratka če ima integriteto, potem ga tudi ljudstvo ceni. Če so takšni vsi izvajalci, potem ljudstvo ceni poklic in sistem. V Sloveniji pa ljudje mesta sodnika ne cenijo, niti v pravnih krogih, kaj šele širše. In iz prej zapisanega je jasno, da je vzrok za to izključno v izvajalcih. Dokler bodo slovenski sodniki naduti, se v sodnih dvoranah postavljali nad vse prisotne, izvajali svoje delo nonšalantno, se pri nepravičnih presojah izgovarjali na sodno prakso, pisali nesmiselne sodbe, katere prizivno sodišče nato v svojih razlagah označi kot popolnoma napačne in neosnovane, svoje delo opravljali počasi, zavračali odgovornost, pri vseh občutljivih in politično izpostavljenih zadevah pa delovali mlačno, brez hrbtenice in se celo uklanjali interesom ipd., tako dolgo slovenski državljan ne bo imel zaupanja ne vanje, ne v pravni sistem. Dokler bomo poslušali argumente v stilu »…veste, saj vi imate v tem primeru prav, vendar sodna praksa pravi tako in je treba tako presodit…«, bomo mi na sodnike gledali zviška. Dokler bodo celo sodniki na višjih in vrhovnem sodišču sprejemali sodbe, ki so skregane z logiko in pravičnostjo in dokler bodo celo ustavni sodniki presojali na način, da je še laiku jasno, da sprejemajo presoje v korist določeni politični smeri, jim ne bo nič pomagalo, tudi če se naduto skrivajo za izgovorom, da laiki ne razumejo prava. Pravo je namreč zelo logično in ima tudi veliko manevrskega prostora, zato najboljši sodniki vedno znotraj obstoječe zakonodaje najdejo pot do pravične presoje, če jim je le v interesu. Sodniku z integriteto pa je pravica vedno v interesu.

Slovenci pa potrebujemo dobre sodnike, potrebujemo občutek, da se lahko zanesemo na naš pravni sistem in delo sodnikov. Apatičnost ljudi, njihov odpor do sodišč, miselnost, da na sodišču ne moreš doseči pravice ipd. je debakel sodnikov. Nadutost sodnikov se dodatno kaže v tem, da jih takšna javna podoba prav nič ne moti, saj v 27-letih ne poznamo prav nobenih ukrepov in aktivnosti sodnikov, ki bi to mnenje lahko spremenili.

Tožilstvo v Sloveniji je toliko huda težava, da je o njej nesmiselno izgubljati besed. Splošen občutek Slovencev je, da se na tožilstvu zbirajo pravniki, ki v življenju s svojim pravnim znanjem pravzaprav ne znajo in ne zmorejo narediti nič, imajo pa prave zveze, da jih zaposlijo na tožilstvu. Kdor se ukvarja z ovadbami ve, da je daleč najpogostejša reakcija slovenskih tožilcev zavrženje zadeve, kadar pa ne zavržejo, pa so njihovi izdelki navadno mizerne pravne kvalitete. Takšno delo tudi v primeru dokazane neupravičenosti ne nosi nobene odgovornosti. V 27-letni zgodovini Slovenci ne poznamo velikega dosežka našega tožilstva, poznamo pa ogromno primerov, ko se pravica na sodišču ni izkazala ali se ni mogla uveljaviti zaradi nestrokovnega ali napačnega dela tožilcev, ko so nasprotni odvetniki z lahkoto zmagali v pravnem boju zaradi inferiornega pravnega znanja, nespretnosti in sodnega nastopa tožilcev, ter seveda primere, ki sodnega epiloga sploh niso doživeli zaradi zastaranja kot posledice dela tožilcev. Pri tem so bili določeni primeri na tožilstvih vodeni na takšne načine, da je nemogoče verjeti, da ne gre za vplive zunanjih interesov na delo tožilstva in celo podkupovanje. Trenutno stanje daje vtis, da bi bilo bolje tožilstvo preprosto ukiniti, njihovo delo pa zaupati pro-bono odvetnikom, ker tega dela ne morejo opraviti slabše. Tožilstva pa kot kaže takšno javno mnenje prav nič ne moti, saj v 27-letih ne poznamo prav nobenih ukrepov tožilstva, ki bi to mnenje lahko spremenili.

Zakonodajalec v Sloveniji si prav tako zasluži najhujše kritike. Zakoni se praviloma pišejo z namenom doseganja nekega učinka, pri katerem se običajno ne sledi pravilom, kako naj pravo izgleda. Zakonodajalec z zakoni velikokrat rešuje težave na »slovenski« način, torej namesto da bi težave reševal pri vzrokih težav, kar je prava in težja pot, ubere lažjo pot in piše zakone, s katerimi odpravlja samo posledice. Zakoni so tako velikokrat namenjeni sami sebi, pravnemu sistemu, državi, pri tem pa rušijo osnovna pravna načela. Seveda tudi zakonodajalec ne nosi nobene odgovornosti. Druga plat neprimernosti zakonodajalca pa je pomanjkanje povratnih informacij. Zakonodajalec namreč o uporabi njegovih rezultatov v praksi zaradi pasivnosti akterjev pravnega sistema nima nikakršnih povratnih informacij, zaradi česar ne more svojih napak popravljati in se izboljševati. Stranka bo zato zraven povečanja strokovnosti zakonodajalnih teles zagotovila tudi sistem povratnih informacij do zakonodajalca.

Odvetniki in njihovo delovanje seveda ne spadajo v okolje, kjer bi stranka lahko vplivala na način njihovega dela, vseeno pa jim lahko stranka priporoča spremembe v delovanju, ki so dobre za ljudstvo in naprosi njih in njihovo zbornico za upoštevanje teh sprememb. So namreč del pravnega sistema, v njem imajo pravice delovanja, vsaka pravica pa prinaša odgovornost, zato tudi na njih leži del odgovornosti za sanacijo našega pravnega sistema.

Stranka bo na pravnem področju dejavna tudi na vpeljevanju novosti. Cilj stranke je iz Slovenije narediti najboljšo državo, torej tudi in predvsem kar se tiče nivoja kvalitete življenja. Eden bistvenih elementov so naši medsebojni odnosi, ki jih je potrebno dvigniti na veliko višje nivoje, kot so trenutno. Seveda vzroki za tako nizek nivo niso v pravnem sistemu in zakonodaji, saj zakonodaja predstavlja le minimum sprejemljivega ravnanja še najslabšega posameznika med nami in mora biti ravnanje posameznika uravnavano z njegovimi cilji po biti najboljši. Segment zagotavljanja visoke moralnosti in etičnosti ravnanja posameznika tako ni del pravnega sistema in pravni sistem tako tudi ni način za rešitev te težave, vendar pa mora pravni sistem slediti tem ciljem. V kolikor želimo visoko moralno družbo, se moramo tako naučiti ravnati, vedno pa bodo obstajali posamezniki, ki si želijo pravila krojiti po svoje in na škodo drugih. Neprimerno ukrepanje proti takšnim ljudem, ki ostajajo del naše družbe, jasno poraja dvom pri državljanih, zakaj naj se trudijo iti po pravi, težji poti, če tisti, ki gredo po lažji poti, živijo bolje. Zato bomo v naši stranki uvedli nov institut kazenskih določb za primere posameznikov z naklepnim ravnanjem v nasprotju z zakonodajo, ki bo po odsluženi kazni vključeval odvzem državljanstva ter izgon iz države s prepovedjo vračanja. Tak institut bo namenjen predvsem storilcem kazni, tatovi, korupcija…

Stranka ima tudi pripravljene rešitve za razreševanje pravnih zaostankov. Ti se do danes niso rešili, ker jih obstoječe politične opcije rešujejo brez analize dejanskih vzrokov zanje. Tako se tudi na tem področju pišejo zakoni za odpravljanje posledic. Vzroki za sodne zaostanke pa so primarno v delu sodišč samih, sekundarno pa v uporabi pravnega sistema s strani državljanov. Dokler imajo državljani lahko karkoli od tega, da odhajajo na sodišča v izgubljenih primerih, bodo sodišča prenatrpana s primeri. Ko se bo popravil ugled sodišč in se bo vedelo, da se tam v veliki večini primerov uveljavi pravica, pa sodišča ne bodo več zasipana z goro nesmiselnih in nepotrebnih primerov.

Naša stranka bo tako izdatno prevetrila pravni sistem. Gre za težavno nalogo, predvsem zaradi nadutosti akterjev pravnega sistema. Stranka bo tako uvedla sisteme za nadzor dela na vseh nivojih, uvedla bo element odgovornosti, dodatne delovne naloge akterjev za zagotavljanje izboljšanja sistema, hkrati pa bo tudi na tem področju zastopala nujno težnjo proti napredku in razvoju. Stranka bo tako delovala na vpeljevanju modernih komunikacijskih tehnologij in znanstvenih dosežkov, ki bodo povečali učinkovitost pravnega sistema, njegovo hitrost kot tudi pravičnost in natančnost.

CILJI:

Dvig morale in ugleda pravnega sistema in njegovih delavcev v javnosti
Poudarjanje zavedanja med zaposlenimi na sodiščih, da so tu za stranke in ne obratno
Vnos kategorije odgovornosti v delo delavcev v pravnem sistemu
Vnos kategorije učinkovitosti v delo delavcev v pravnem sistemu
Izboljšava organiziranosti dela v institucijah pravnega sistema
Vnos dodatnih delovnih obveznosti za povečevanje učinkovitosti in pravilnega delovanja pravnega sistema
Osvežitev zakonodaje
Uvedba instituta odvzema državljanstva in izgona s prepovedjo vračanja
Podaljšanje zastaralnih rokov za izogib nepravičnih rezultatov sodnih procesov ter preprečevanje koruptivnih in elitističnih vplivov

PODROČJE ZDRAVSTVA

Zdravstvo je naslednje področje, ki ima v družbi ugledno mesto. Mesto zdravnika v družbi je visoko cenjeno in spoštovano, tudi tukaj seveda ne kar samo po sebi, pač pa zato, ker so bili zdravniki ljudje z znanjem, ljudem so pomagali v najhujših časih, njihovo mnenje je bilo cenje3no tudi na področjih izven medicine, bili pa so tudi glasniki napredka in raziskovalci. Hipokratova zaveza jih je delala še toliko bolj eminentne, predvsem zato, ker so se je tudi držali. Kakršenkoli odstop v odnosu javnosti do poklica delavca v zdravstvu je tako tudi tukaj posledica dela in ravnanja akterjev.

Slovensko zdravstvo je v preteklosti uživalo velik ugled, pripisovala se mu je strokovnost, modernost, UKC je bil cenjena ustanova, kamor so prihajali delat in se zdravit ljudje iz tujine. Od takrat pa do danes se je spremenilo prav vse, slovensko zdravstvo ne slovi več kot moderno in v stiku s svetovnimi trendi, splošno mnenje je, da v Sloveniji zaostajamo in da se v tujini izvajajo veliko naprednejši, boljši in učinkovitejši posegi, ne samo da tujci ne prihajajo več k nam, Slovenci vse pogosteje odhajajo po zdravstveno oskrbo v tujino, če si jo le lahko privoščijo. Priča smo primerom, ko slovenski zdravniki staršem otrok zatrjujejo, kako se nič ne da, nato pa starši v tujini najdejo rešitve. Priča smo strašnim napakam zdravnikov, opustitvam in malomarnostim tudi takšnim s tragičnimi posledicami, pri čemer zdravniki po pravilu zavračajo odgovornost in se obnašajo naduto. Zdravniška zbornica jih ščiti še po tem, ko sodišče ugotovi krivdo. Jasno je, da je veliko več tistih primerov, ki ne ugledajo luči javnosti in ostanejo skriti, zato je upravičena ocena, da je stanje v zdravstvu alarmantno in da je zdravljenje v slovenskih zdravstvenih ustanovah pravzaprav tvegano. Po vrhu zdravstvo prežema korupcija, skratka je na tako nizkem nivoju, da si ne zasluži naziva zdravstvo.

V Sloveniji poklic zdravnika tako še uživa nekaj malo naklonjenosti, a je to bolj posledica občutka posameznika, da zdravnika potrebuje, kot pa posledica ugleda. Sicer pa se v Sloveniji v zadnjem času na zdravnike gleda kot na korupciji podvržene ljudi in žal je takšno gledišče v soju dogodkov upravičeno. Zdravniki prav tako veljajo za večne nezadovoljneže, ki pritiskajo na vlado s stavkami, njihove zahteve so usmerjene vedno in izključno k dvigovanju plač, zavijejo pa jih v celofan nekih drugih zahtev do vlade, ki zajemajo organizacijske stvari, ki bi jih v normalnem svetu pravzaprav morali pripraviti in izvesti sami. Njihova nadutost se je izkazala, ko so zahtevali ločitev obravnavanja zdravnikov od medicinskih tehnikov in drugega zdravstvenega osebja, saj so oni pač nekaj več in svojih interesov ne morejo doseči s tako obremenjujočim priveskom, s katerim res nimajo nič. O Hipokratovi zavezi ni več ne duha ne sluha, za doseganje svojih materialnih ciljev pa so pripravljeni zapostavljati in šikanirati svojega plačnika v težavah – bolnega davkoplačevalca. Zdravniška zbornica v javnosti predstavlja klovnovski institut brez kakršnekoli prave strokovne vrednosti in tako kot v pravnem sistemu tudi v zdravstvu ni videti, da bi zdravnike ali člane zbornice takšna javna podoba kakorkoli motila.

Prav tako ni videti, da bi takšna podoba motila Medicinsko fakulteto. Slednja se še vedno obnaša, kot da producira izredno redko dobrino, pri čemer je sama doživela zastarelost skupaj z zdravstvom samim. Kljub večnemu kroničnemu pomanjkanju zdravnikov se nič ne spremeni, nič se ne dela na povečanju števila študentov in diplomantov ter se ohranja vtis butične elitistične fakultete. Kljub že 27-letni zgodovini samostojne Slovenije se v zdravstvu še vedno nihče ne uči o financiranju zdravstvenih ustanov, zdravstvenemu osebju niti malo ni jasno, kaj je organizacija dela, kaj šele da bi razumeli, da se mora tudi v javnih ustanovah gledati na ekonomske vidike poslovanja.

Rezultat vsega tega ravnanja je neprimeren odnos zdravstvenega osebja do pacientov, neodgovorno ravnanje do virov financiranja, popolnoma neorganizirani procesi dela in pa večno elitistično razlaganje, da dela in organizacije v zdravstvu ne more razumeti nihče drug kot zdravstveni delavci.

Stranka bo zato na področju zdravstva, tako kot drugje v javnih ustanovah, ukrepala z uvedbami novih standardov ravnanja in organizacije dela. Zdravstvu je nujno povrniti ugled in zaupanje, kar ne more storiti nihče drug kot zdravstveni delavci. Slovenija potrebuje dobre, strokovne in moderne zdravnike, vrhunske strokovnjake, ki se vsi skupaj zavedajo, da so v službi naroda in da so pacienti tisti, ki osmišljajo njihov obstoj, saj brez pacientov z vsem svojim znanjem nimajo kaj veliko početi. Zdravnik mora spet postati cenjen v družbi, njegova drža mora postati moralna, etična, človekoljubna, povrniti si mora integriteto in to pozicijo nato dostojno in ponosno zastopati in predstavljati.

Nujno je potrebno izkoreniniti korupcijo v zdravstvu, tako na nivoju preskakovanja vrst kot na nivoju nabav opreme. Za nabave bo stranka pripravila sistem naročanja, ki bo omejil vpliv zdravnikov ustanove, za katero se nabavlja, na samo nabavo. Prav tako se bo pripravil sistem nadzora. Vsekakor pa je potrebno za vse primere korupcije predvideti ostre ukrepe

Tudi v zdravstvu obstajajo velike rezerve, zato bo stranka intenzivno delala na napredku in razvoju vseh segmentov zdravstva. Pripravili bomo nove načine organiziranja dela ter podpirali vključevanje modernih tehnoloških, komunikacijskih in znanstvenih izsledkov v delovne procese. Posebno pozornost bomo posvetili tudi vodenju in upravljanju zdravstvenih ustanov, pri čemer se nam ne zdi potrebno, da so direktorji iz vrst zdravstvenih delavcev. Mišljenje, da je zdravstvena ustanova izvajanje zdravstvenega procesa, okoli katerega so nato drugi podporni procesi, je potrebno zamenjati z mišljenjem, da je zdravstvena ustanova poslovni subjekt, zdravstveni proces pa samo njegova primarna dejavnost. Zdravniki so tako strokovnjaki za izvajanje dejavnosti, tako kot drugi strokovnjaki v drugih ustanovah in podjetjih, niso pa samo zato, ker so zdravniki, primerni za vodenje zdravstvene ustanove. Za uspešno vodenje so bolj potrebna druga znanja in veščine. Direktorji naj bodo tako nosilci organizacije dela in uspešnosti poslovanja ustanove, saj je ustanova veliko več kot samo zdravstveni proces. Direktorji ustanov naj bodo tudi vključeni v proces modernizacije, naj se izobražujejo in so nosilci sprememb in izobraževanja znotraj svoje ustanove. Kot takšni naj poskrbijo tudi za optimizacijo organizacije dela posamezne ustanove. Zdravstvo mora začeti samo skrbeti za učinkovitost organizacije svojega dela in ne zahtevati od državnih organov, da jim pripravlja univerzalne sisteme, ki pregovorno ne morejo biti enako učinkoviti. Ustanove bomo tudi primerjali med seboj in javno bo znano, kje se kaj in kako dela, direktorji pa bodo imeli jasno določene delovne in poslovne cilje, zanje bodo tudi odgovorni in na osnovi uresničevanja nagrajevani.

Problematiko čakalnih vrst se prav tako rešuje znotraj organizacije dela zdravstvenih ustanov. Danes smo priča dolgim čakalnim vrstam kljub praznim čakalnicam, delo je še vedno počasno in neorganizirano, zaposleni pa ne razumejo, da je količina opravljenega dela tista, ki ustanovi prinaša denar in paciente pošiljajo drugam, namesto da bi se reorganizirali. S spremembo organiziranosti dela bo seveda narasla učinkovitost. Poslovnost vodenja bo zagotavljala fleksibilnost pri zagotavljanju delovne sile glede na potrebe po storitvah. Vse to bo drastično spremenilo dejanske čakalne vrste. Tam, kjer so čakalne vrste posledica pomanjkanja primernega kadra na trgu, pa se bo problematika reševala skozi usmerjanje ustvarjanje kadra na fakultetah ter omogočanje priliva strokovnjakov iz tujine.

Stranka bo zagotovila zadostno javno zdravstveno oskrbo tudi skozi modifikacije zakonov o zasebnem zdravstvu. Nesprejemljivo je, da slovenski državljani, ki redno odvajajo prispevke za zdravstveno varstvo ter plačujejo dodatna zdravstvena zavarovanja vseeno ne morejo do zdravstvene oskrbe v razumnem roku. Stranka bo tako uvedla vsaj fleksibilne koncesijske kvote ter obveze zasebnih zdravstvenih ustanov za fleksibilna odzivanja glede na potrebe po določenih storitvah. V primerih, ko se javne zdravstvene ustanove pritožujejo, da imajo zaradi koncesij zasebnikom pa premalo pacientov, pa bodo na tem morale delati javne ustanove same, torej njihovi direktorji. V stranki smo namreč prepričani, da če javna ustanova ponudi vrhunsko storitev, ki je opremljena še z vrhunskim odnosom do pacientov, pacienti v tem primeru ne dajo prednosti zasebni ustanovi pred javno. S pravimi poslovnimi direktorji ustanov bo to tudi enostavno dosegati. Dokler pa se v javnih ustanovah do pacientov obnašajo slabše kot v zasebnih, storitev v zasebni ustanovi pa je kvalitetnejša, je pa neokusno, da se javna ustanova ne zazre sama vase in od državnih institucij zahteva, da pacientom preprečijo boljši in prijaznejši tretma zato, da ji zagotovijo stranke, ki jih sama odganja s svojim ravnanjem.

Nujno je potrebna tudi odprava zlorab delovnih mest v zdravstvu. Vsakodnevno smo priča, da zdravstveni delavci s sredstvi zdravstvene ustanove delajo kot z lastnimi, da svojim prijateljem in sorodnikom omogočijo izvajanje storitev mimo ustaljenih in predpisanih postopkov. Slednje predstavlja popolnoma neprimerno in nedovoljeno ravnanje, je zloraba delovnega mesta in tujih delovnih sredstev ter se mora označiti za nesprejemljivo in izkoreniniti enako kot korupcija, saj vsebuje enake elemente v blažji obliki.

Tudi v zdravstvu morajo delavci, ki opozorijo na koruptivne in druge neprimerne prakse vodstva in sodelavcev ter še posebej na prikrivanje napak s hudimi posledicami zaradi nestrokovnosti ali malomarnosti, postati cenjeni kot ljudje, ki skrbijo za poštenost in vzdrževanje reda, ki smo ga državljani sami zastavili. Njihova opozorila in prijave ne smejo biti vzrok za šikaniranje in druge vrste napada nanje. Najti ali ustvariti je potrebno zdravstvene ustanove, ki spoštujejo pravila in cenijo delavce, ki jih hočejo vzdrževati. Z nastankom in javno izpostavitvijo takšnih poštenih ustanov bodo zaposleni v zdravstvu lažje spregovorili o anomalijah, saj bodo vedeli, da bodo v primeru negativnih posledic svoje delo lahko nadaljevali v bolj zdravem okolju, prav tako pa bo ustanova z oznako poštena ustanova deležna večjega ugleda tako pri zaposlenih kot pri uporabnikih storitev, lažje bodo pridobivali strokoven kader in število pacientov. To bo povzročilo, da se bo vedno več ustanov očistilo neprimernih praks in odnosov ter se potegoval za tak naziv, to pa bo opogumljalo vedno več zatrtih zaposlenih, da bodo spregovorili. Takšna pozitivna spirala definitivno vodi k očiščenju zdravstva, saj si bodo zdravstvene ustanove v kratkem težko privoščile, da ne bi imele oznake poštena ustanova.

CILJI:

Dvig morale in ugleda zdravstvenih delavcev
Poudarjanje zavedanja med zaposlenimi v zdravstvu, da so tu za paciente in ne obratno
Sprememba načina vodenja zdravstvenih ustanov in s tem prememba organiziranosti dela
Praktični pristop k urejanju razmerij med javnim in zasebnim zdravstvom z namenom skrajšanja čakalnih vrst.
Vnos kategorije odgovornosti v delo delavcev v zdravstvu, še posebej v delo zdravnikov in odpravljanje prikrivanja napak in njihovih vzrokov
Vnos kategorije učinkovitosti v delo delavcev v zdravstvu
Spremembe na področju notranje organiziranosti dela zdravstvenih ustanov
Nadzor nad nabavnimi procesi zdravstvenih ustanov
Ostro sankcioniranje zlorab položajev in delovnih mest
Izkoreninjenje korupcije in slabih praks v zdravstvu
Ponovno osmisliti obstoj zdravstvene zbornice

PODROČJE IZOBRAŽEVANJA

Izobraževanje ima skozi vse človeštvo v družbi izredno pomembno vlogo, mesto učiteljev in mentorjev pa je eno najbolj cenjenih mest v družbi. Prenašanje znanja na naslednje rodove je bilo vedno v domeni najizkušenejših in najmodrejših posameznikov družbe, pa naj gre za plemenske skupnosti ali razvite civilizacije. Mesto učitelja v družbi je tako od nekdaj povezano s spoštovanjem, učitelji pa so bili ljudje najširše razgledanosti, veliko so vedeli in znali, njihovo mnenje pa je bilo v družbi cenjeno in spoštovano. Tudi tukaj je tako odnos ljudstva do mesta v družbi odvisen od akterjev.

Danes je seveda vse drugače. Pedagoška fakulteta, zibelka učiteljev, ki bi torej morala biti ena najtežjih fakultet in ustvarjati dobre, razgledane in spoštovane učitelje, je med drugim eno od pribežališč gimnazijcev, ki pri dvajsetih letih ne vedo, kaj bi sami s seboj v življenju. Postati učitelj je med akademskimi eden najlažje dosegljivih poklicev. V šolah med drugimi učijo tudi ljudje, ki so sicer popolnoma nerazgledani, nimajo sposobnosti logičnega mišljenja, ne ločijo med svojimi lastnimi nazori in učno materijo, ne obvladujejo pedagoških procesov in učijo stihijsko, izjavljajo trditve, ki jih lahko z malo logičnega razmisleka ovržejo že osnovnošolci, v pogovorih s starši se obnašajo, kot da je njihov poklic nekaj tako specifičnega, da starši ne morejo ničesar razumeti in imeti nikakršnih pripomb na njihovo delo, učiteljice se oblačijo v mini krila in izzivalna oblačila ter pričakujejo pozornost fantov v puberteti ipd. in nič čudnega ni, da učiteljski poklic danes ne uživa prav nikakršnega ugleda več. Ker ugleda ni, je seveda izvajanje učnega procesa toliko težje in ker se s tem kot že ugotovljeno ukvarjajo nekompetentni ljudje, težav niso sposobni rešiti, vtis o njih ter s tem spoštovanje še dodatno upada in tako se seveda znajdejo v spirali navzdol. Seveda vzrokov nikoli ne najdejo pri sebi, kar preprečuje kakršnokoli izboljšanje. Tako se pač sprejme, da v šolah tako je in iz leta v leto je slabše, delavci v šolstvu pa ne naredijo nič in čakajo na rešitve s strani države. Za našo stranko je takšno razmišljanje in ravnanje seveda nesprejemljivo. Prav tako ne sprejemamo izgovorov, da so učitelji preobremenjeni, kako ne morejo ukrepati zaradi števila otrok v razredu ipd. Na vsaki šoli so učitelji, ki iste otroke uspejo pripraviti do pozornosti in sodelovanja. Problem ni v otrocih, če je učitelj profesionalec za delo z otroci, kar naj bi bil, potem ga otroci ne morejo prevladati in dokler si učitelji tega ne priznajo, se ne morejo izboljšati. Učitelji morajo postati profesionalci!

Za našo stranko je seveda še najbolj moteče dejstvo, da na področju izobraževanja napredka in razvoja pravzaprav ni. Tukaj, kjer bi morale moderne metode prihajati najprej in najbolj do izraza, imamo največji zaostanek. Spremembe so samo v vsebini, kjer se pač sledi nujnim spremembam, ki jih prinašajo pojavi v vsakdanjem okolju, ali pa hočejo učitelji vnesti kakšne svoje poglede, ki so običajno popolnoma zgrešeni in se kmalu tudi opustijo. Sam učni proces pa se izvaja na enak način že stoletje, čeravno imamo že ne vem koliko študij in dokazanih praks, uspešnih ustanov, ki učni proces izvajajo drugače in dosegajo boljše rezultate. Seveda je ena glavnih nalog narediti premike naprej na tem področju. Izgovori, da naši učenci v evropskem merilu dosegajo nadpovprečne rezultate, za nas niso zadovoljivi. Če hočeš biti najboljši, se je potrebno primerjati s tem, kaj se da doseči in ne s tem, kako je drugje. Tudi v drugih državah je namreč učiteljski poklic razvrednoten in se ne dela veliko na njegovem razvoju, čeravno bi moral biti bistvo vsega.

Nujno je tako ponovno uveljaviti poklic učitelja in ga pripeljati na nivo, ko bo ponovno cenjen in spoštovan. Seveda so za to odgovorni akterji sami in morali bodo postati boljši, ugledne osebe, primerno oblečene, primernega ravnanja, ki pri učencih in starših uživajo zaupanje zaradi svojega znanja, razgledanosti, uspešnih učnih metod in odnosa. Stranka bo tako aktivna na spremembi priprave učiteljev na učiteljski poklic, prav tako pa bo aktivna na uvedbah modernih tehnik ter izsledkov znanosti v učne procese.

Na področju visokošolstva težavo predstavlja dejstvo, da slovenske fakultete modernost in aktualnost študijskih programov zanemarijo zaradi skrbi za obstoječi kader. S starostjo predavatelji seveda vse težje uspejo slediti modernim trendom, novim dognanjem, novim spoznanjem, novim teorijam, fakulteta pa svojo aktualnost in vrednost ohranja ravno na način, da sledi najaktualnejšim novostim in je po možnosti celo med nosilci. Na slovenskih fakultetah smo prav povsod priča, da se učni program prilagaja predavateljem, da imajo ti dovolj ur, da lahko izpolnjujejo svoje obveznosti. Literatura in članki, ki so jih dolžni pisati, se ponavljajo in vsebujejo zastarele metode in vidike, preoblečene v celofan modernosti. Tako katedre zaradi skrbi za svoje člane zapostavljajo aktualnost lastne ustanove, kar je za našo stranko popolnoma nesprejemljivo. Fakultete bodo morale najti drugačen način reševanja zastarelosti kadra, saj imajo za to na voljo obilo možnosti.

Dodatno težavo predstavlja tudi prepoznavnost fakultet. Nekatere fakultete so popolnoma neprepoznavne in večina srednješolcev ob zaključku šolanja sploh ne ve, kakšne vse možnosti imajo. Vsekakor je naloga srednjih šol in fakultet, da za informiranost srednješolcev poskrbijo bolje kot samo z informativnimi dnevi. Posebej zaskrbljujoči pa so primeri fakultet, katerih se drži ugled nepomembnosti, nevrednosti kot so FDV, FOV, FSD ipd. Dekani teh fakultet prav v nobenem pogledu ne izkazujejo skrbi za ugled lastne ustanove. Očitno je, da je tako njim kot njihovi katedri pomembno samo to, da imajo svoje varne zaposlitve. To je seveda popolnoma nesprejemljivo in nujno potrebno spremeniti.

Za Slovenijo pa je izredno zaskrbljujoče dejstvo drastičen padec v ambicioznosti svojega podmladka v zadnjih desetih letih. Še pred desetimi leti so mladi v kadrovskih postopkih na vprašanja, kakšne so njihove profesionalne in osebne ambijcije odgovarjali z željami po direktorskih pozicijah, dobrih avtomobilih, jahtah, vikendih na morju ipd., danes pa smo priča, da si diplomirana oseba želi poravnati najemnino za stanovanje, plačati položnice in pri tem prihraniti še kakšen evro. Mladi ob zaključku študija razmišljajo, kako se v Sloveniji tako nič ne da, dobro službo lahko dobiš samo po zvezah, kamorkoli greš te managerji izkoriščajo, zaslužiti veliko denarja na pošten način je nemogoče, kdor kaj ima je ukradel in zanje je danes sanjska zaposlitev v javni upravi, ker je tam služba varna in ni treba veliko delat. Takšni slovenski diplomanti so tako naše orožje na globalnem trgu, kjer recimo njihovim ameriškim vrstnikom celo življenje vbijajo v glavo »american dream« o vzponu od ničle do zvezd, premožni ljudje veljajo za uspešne, katerim uspeh vsi privoščijo in jih jemljejo za vzor, ob diplomi na fakulteti pa jim rečejo »sedaj pa pojdi v svet in si ga vzami košček zase«. Očitno je, da naš pristop pogori že pred začetkom. Nujno je tako mlade ljudi osveščati o odgovornosti do samega sebe, o možnostih posameznika, ki jih ponuja naš prostor v povezavi z globalnim trgom, predstavljati jim je potrebno poti do uspeha in dosežke uspešnih Slovencev, skratka nujno potrebno je spremeniti perspektivo naše prihodnosti v očeh mladih.

CILJI:

Dvig morale in ugleda poklica učitelja
Poudarjanje zavedanja med učitelji in profesorji, da so tu za učence, dijake in študente in ne obratno
Dvig ugleda in aktualnosti fakultet
Dvig morale in ambicij diplomantov
Dvig pomena, zahtevnosti in rezultatov pedagoških fakultet
Uvedba financiranja fakultet glede na rezultate in uspehe diplomantov
Vnos instituta odgovornosti
Vnos novih vsebin v osnovno šolstvo (morala, odnosi v družini in družbi, pravice in odgovornosti…)
Vnos izsledkov modernih tehnologij in znanosti v šolstvo

PODROČJE NOTRANJIH ZADEV

Na področju notranjih zadev nas prav tako čaka ogromno dela. Tudi tukaj lahko ugotovimo, da je mesto policista v družbi veliko pomembnejše in častno, kot pa je to v Sloveniji in tudi tukaj so za to odgovorni izvajalci funkcije. Mesto policista v družbi je močno in podzavestno povezano z občutkom varnosti ljudi. V preteklosti so se ljudje tega bolj zavedali, saj je bilo manj reda in več težav. Z rastjo organiziranosti družb in držav je narasla tudi stopnja varnosti, zato se pomena policijskega dela niti ne zavedamo več

Vendar pa ne zavedanje pomena policistov ni razlog za negativen odnos, ki se odraža v Sloveniji. Slednji je posledica občutka, da policija rutinsko deluje pri vsakodnevnih operacijah, v vseh ostalih zadevah pa zataji, je mlačna, neučinkovita in polna izgovorov. Ko pride do prijav odklonilnih vedenj posameznikov pogosto naletimo na izgovore v stilu »mi tukaj nič ne moremo, mi nimamo pristojnosti«, v primeru znanih oseb pa celo »nič jim ne smemo, tudi če kaj naredijo narobe«. Priča smo, da policija podaja izjave, da ni bilo elementov kaznivih dejanj, čeravno sami poznamo zakonodajo ali kasneje izvemo, da je bilo kaznivo dejanje izvedeno. Prav tako smo priča ogromno primerom, kjer je bilo delo narejeno površno, nestrokovno in zaradi takšnega dela nato postopki padajo pred kazenskim sodiščem, ko se srečajo s strokovnimi odvetniki. Policisti prav tako kar naprej omenjajo politične in lokalne pritiske pri čemer so prvi, ki bi to morali znati razrešiti sami, hkrati pa nikoli ne navajajo imen. Najhujšo težavo pa predstavljajo razvejana koruptivnost, pokvarjenost, avtoritativnost in samovoljnost posameznih akterjev ter izredna podvrženost političnim igricam. Za slovensko policijo imamo tako občutek nestrokovnosti in površnosti pri delu, pokvarjenosti, koruptivnosti in povezanosti s podzemljem, izsiljevanjem, grožnjami in nasilnostjo specialnih enot ter večnim jamranjem o pritiskih in podhranjenosti.

Takšnemu ugledu policije je seveda treba narediti konec. Potrebno je policiste privesti do nivoja profesionalnega, korektnega, odločnega, spoštljivega in predvsem pravilnega delovanja, ki ni podvrženo nobenim vplivom. Integriteta policista mora biti tako močna kot pri sodnikih, policist mora nase in na to, kar predstavlja, gledati s ponosom in odgovorno. Potrebujemo dobre policiste, potrebujemo občutek varnosti, zavedamo se nevarnosti njihovega dela in moram jim biti hvaležni, da so pogumni in tvegajo za nas, oni pa morajo naše zaupanje upravičiti. Odpraviti morajo vse ovire za njihovo učinkovito delo, seveda po zakoniti poti, predvsem pa morajo ukrepati. Kjer opažajo nezmožnost delovanja zaradi zakonskih ali birokratskih ovir se s tem ne smejo sprijazniti, pač pa morajo na to opozoriti ter predlagati spremembe, slednje pa morajo spet narediti strokovno in odgovorno, z namenom izboljšanja državnega reda in ne za lajšanje postopkov njihovega dela na račun kvalitete dela ali pravic državljanov. Jamranje, kako se nič ne da in neaktivnost preprosto niso sprejemljivi.

Nujno potrebno je policiste in kriminaliste bolje izobraževati. V Sloveniji namreč policisti niso strokovno izobraženi za delovanje na posameznih specializiranih področjih. Kriminalisti za gospodarski kriminal tako o pravnih določilih še nekaj malega vedo, a ne dovolj, o sami ekonomiji, poslovanju in računovodstvu pa ne vedo nič, čeravno ravno tam ležijo vsi odgovori in dokazi o nepravilnem ravnanju gospodarstvenikov.

Glede na razvejanost koruptivnega in drugega neprimernega vedenja ter dostop do orožja, elementov prisile in groženj je na tem področju še posebej pomembno zagotoviti občutek varnosti tistih izvajalcev, ki opozorijo na pritiske s strani nadrejenih, politike, ki opozorijo na pokvarjenost, podkupljivost, skorumpiranost ali prilagodljivost zunanjim interesom, skratka neintegriteto svojih kolegov. Takšni izvajalci, ki skrbijo za red na tako občutljivem in nevarnem področju, morajo biti cenjeni, zanje mora biti poskrbljeno, izpostavljanje pa ne sme pomeniti konec njihove kariere, kaj šele povračilnih in maščevalnih ukrepov. Potrebno je določiti ali ustanoviti policijske ustanove in organe, ki bodo vabili in sprejemali takšne policiste v svoje vrste. Te ustanove bodo imele poseben ugled in pomen, zaupane pa jim bodo najodgovornejše naloge na področju moralnosti in integritete. Delovanje tam bo za policista pomenilo izredno čast, zato bo vedno več ustanov hotelo imeti ta ugled. S tem bo vedno več poštenih policistov pripravljenih spregovoriti in spirala navzgor bo prečistila policijske vrste koruptivnih, privatnih, elitističnih in političnih vplivov.

Seveda je tudi na tem področju veliko možnosti za uvajanje modernih tehnologij in znanstvenih dosežkov in izsledkov, za kar se bo seveda zavzemala naša stranka. Prav tako pa bo ob spremembi odnosa do policijskega dela potrebno spremeniti tudi odnos naroda do zakonskih določil ter ukrepov za zagotavljanje njihovega upoštevanja. Zavedati se moramo, da gre za našo državo, naš red, ki smo ga oblikovali in uzakonili mi sami, zato da bi se ga držali. Slovenci smo zgodovinsko vedno bili proti oblasti, vedno smo kršili zakone, če se je le dalo in kadar razmišljamo o redu, delu policistov in uvajanju novih pravil se vedno avtomatsko postavljamo v vlogo tistega, ki pravil ne mara in jih želi kršiti. Vedno gledamo skozi oči, kako nas pravila omejujejo in ne kaj nam zagotavljajo, zato smo tudi vedno proti novim pravilom, novim pooblastilom. Otežujemo delo policije ker razmišljamo z glavo kriminalca, ko pa smo žrtve, pa pričakujemo od policije, da stori vse za zaščito naših interesov in imetja in nas moti, če policisti nimajo pristojnosti. Nujno je zato spremeniti miselnost in vedno moramo gledati skozi oči, da nekdo nekaj hoče nam in kako mu bomo to preprečili oziroma kako bo policija ukrepala proti njemu, če bo to storil. Tako bomo spremenili odnos do državnega reda, dela policistov in do ljudi, ki pri vzdrževanju reda policistom pomagajo. Kdorkoli se bori za uveljavitev in izvajanje našega reda ter pri tem sodeluje, je državotvoren, koristen in mora biti cenjen. V tej smeri pa lahko gre tudi ena veja napredka in razvoja v obliki alternativnih načinov ugotavljanja prekrškov in kaznivih dejanj ter sodelovanju ljudi na tem področju.

CILJI:

Dvig morale in ugleda poklica policista
Vnos odgovornosti v delo policijskih delavcev
Izboljšanje izobraževalnega procesa
Informatizacija
Uvedba organa za nadzor in kontrolo dela zaposlenih
Uvedba alternativnih načinov ugotavljanja prekrškov in kaznivih dejanj

PODROČJE JAVNEGA MNENJA

Slovenija oblikovanju javnega mnenja posveča odločno premalo pozornosti. Dejstvo je, da nobena vlada ne more učinkovito delovati in uvajati spremembe, če ljudstvo ne stoji za njo. Če vlada uživa zaupanje, potem ji bo ljudstvo sledilo in edino v takšnem okolju je lahko vlada uspešna. To smo v Sloveniji imeli samo takoj po osamosvojitvi, takratna vlada pa tega ni znala izkoristiti, tako da v Sloveniji v 27 letih še nismo videli, kaj lahko ena vlada naredi v enem mandatu, če ji ljudstvo zaupa in sledi. Bistvo je tako v doseganju zaupanja naroda, česar do sedaj nobena vlada ni imela, saj je delovanje vseh slovenskih vlad bilo ideološko, Slovenci pa smo razcepljeni celotno obdobje obstoja naše države. Nujno je tako doseči razumevanje naroda, da je najprej potrebno, da se država premika, šele nato pa, ali jo v tem gibanju vleče preveč v desno ali levo. Narod mora razumeti, da je za napredek potrebna enotnost naroda, zato na tem področju ne sme biti razdelitve.

Ko govorimo o oblikovanju javnega mnenja je prva stvar, ki nam pade na pamet, beseda manipulacija. Oblikovanje javnega mnenja vsekakor je manipulacija, vendar ni vsaka manipulacija slaba. Način dela učiteljev v šolah, če delajo pravilno in se trudijo usmerjati pozornost otrok k učni snovi, je prav tako manipulacija. Manipulacija je slaba le, če je usmerjena izključno h koristi manipulatorja na škodo manipulanta. Kadar pa je manipulacija namenjena koristi manipulanta ali celo širšega okolja, brez negativnih vplivov na tretjega ali z majhnimi negativnimi vplivi, o katerih so prizadeti obveščeni in se z njimi strinjajo zaradi višjih ciljev, pa je manipulacija strogo pozitivna. Demokracija kot pozitivno sprejema tudi manipulacijo, ki prinaša korist večini, manjšini pa ne povzroča nepopravljivih posledic. Skratka oblikovanje javnega mnenja je manipulacija, če je ta pozitivna ali negativna pa lahko pokažejo že debate ob izvajanju oblikovanja ali pa čas in rezultati. V odgovorni državi pa zavajanje naroda za doseganje prikritih interesov seveda pomeni tudi konec politične kariere, zato se oblikovanja javnega mnenja loteva odgovorno in torej pri tem ne gre za vsajanje ideoloških pogledov, podpihovanje enosmernega razmišljanja ipd. pač pa za izčrpno informiranje javnosti in oblikovanje miselnosti, ki omogoča hitrejši in učinkovitejši napredek in razvoj države, kot je recimo dviganje morale v kriznih časih, razumevanje vpliva novih tehnologij in pojavov na življenje državljanov, kakšne možnosti to prinaša ipd.

Ta instrument, ki je eden najpomembnejših instrumentov delovanja vlade v vsaki državi, je v Sloveniji popolnoma zapostavljen in nerazvit. Ljudje v Sloveniji so že leta in leta popolnoma apatični, nimajo upanja, ne zaupajo vladi, na volitvah ne verjamejo v nikogar, zasipani so z medsebojnim negativnim obmetavanjem političnih strank in se jim zdi, da živijo v najbolj pokvarjeni državi. Tako, kot od dekanov fakultet pričakujemo, da bodo skrbeli za ugled svoje fakultete, tako mora vlada skrbeti za ugled naše države. To pa pomeni, da mora izvajati ukrepe za izboljšanje stanja ter jih ljudem predstavljati, da imajo ljudje osnovo za optimizem. Slovenci namreč nimamo prav nobenega razloga za kakršnokoli apatijo in občutek nemoči. Živimo na enem najboljših možnih področij, vpeti smo v eno najrazvitejših okolij, imamo dostop do vseh najmodernejših stvari na svetu in samo od nas je odvisno, kaj bomo storili sami s seboj. Tudi vlado si postavljamo sami, korupcijo izvajamo sami, elite imamo sami in sami lahko vse to rešimo. Naša stranka bo tako na področju oblikovanja javnega mnenja vsekakor izjemno dejavna pri osveščanju ljudi in usmerjanju njihove pozornosti v razvoj, napredek, ambicioznost in optimizem.

Veliko večji od vpliva politične strukture na javno mnenje pa je vpliv novinarstva. Ker novinarstvo pravilno ni (naj ne bi bilo) podvrženo politični oblasti (in kakršnimkoli interesom, ki narekujejo neobjektivno, pristransko poročanje), stranka na tem področju ne more delovati neposredno, zato prosi novinarski svet za sodelovanje. Novinarji bi se naj zavedali, da imajo z masovnim dosegom množic izredno moč, svoboda tiska pa je izredno velika pravica, ki s seboj prinaša izredno veliko odgovornost. Novinar se mora z mikrofonom v roki počutiti tako, kot da ima v rokah gumb za sprožitev jedrske rakete. Ko bo svoje delo opravljal s tolikšno odgovornostjo, ne bo napisal marsičesa, kar danes napiše. V Sloveniji se novinarji tega ne zavedajo in se ne ukvarjajo, kakšno mnenje oblikujejo pri ljudeh. Imajo prav ko trdijo, da je njihova naloga ljudem prinesti informacije, mnenje pa si nato oblikujejo sami, vendar je odgovornost novinarjev, kakšne informacije prinašajo. Če so informacije neresnične ali zavajajoče in ljudstvo na osnovi takšnih informacij nato sprejema odločitve, je to odgovornost novinarjev.

V Sloveniji potrebujemo dobre novinarje in naša stranka hoče, da so novinarji prodorni, neposredni, kritični, vendar tudi korektni in odgovorni. Zavedati se je potrebno, da kritičnost ne pomeni, da se iznašajo samo negativne stvari. Če novinar želi poročati objektivno, bo kritično poročal tako o dobrih kot o slabih stvareh. Novinarji naj imajo lastno razmišljanje, naj premislijo, kar jim je bilo povedano, naj ocenijo verjetnost in resničnost. Od raziskovalnega novinarstva ne sme ostati samo prvi senzacionalistični korak, pač pa naj zadevo raziščejo do konca in spremljajo do epiloga. Naj ne dovolijo, da se njihova pozornost enostavno preusmeri drugam. Po drugi strani pa naj bo resničnost pisanja prvi kriterij kakovosti novinarja, laž v njegovem zapisu naj postane nekaj sramotnega. Ob člankih naj se obvezno nahajajo slike novinarjev in zapis imena in priimka, ljudje pa cenimo dobre novinarje, jih prepoznavajmo in jim dajajmo priznanje, naj se počutijo dobro in vidijo naše zadovoljstvo z njimi. Skratka novinar naj bo profesionalna oseba z integriteto, ki se zaveda svoje vloge v družbi, svojega izjemnega vpliva na stanje države in s tem svoje odgovornosti in tako tudi ve, kako lahko prispeva k boljši družbi in državi, čistejši, pravičnejši, bolj pošteni. To potrebuje vsaka država, vsak narod in to podpira vsaka stranka, ki ima zdrav program in jo dejansko zanima napredek države.

Novinarji, ki doživljajo pritiske, ki jim ni dovoljeno objavljati stvari in se jih cenzurira, ker kritično pišejo o nekom, ki ga nadrejeni ščitijo, morajo dobiti možnost, da spregovorijo in da to ne pomeni konec njihove kariere. To so ljudje, ki zastopajo idejo svobode tiska in poročanja o vseh resničnih dejstvih, za družbo so izrednega pomena in morajo zato biti cenjeni. Potrebno je najti ali ustvariti medije, ki bodo to spodbujali in takšne novinarje nagrajevali s sprejemom v svoje vrste. Takšni mediji bodo seveda uživali poseben ugled pri gledalcih, bralcih in pri novinarjih, zato jim bo v svoje vrste enostavno privabljati kvalitetne kadre. Tako bo takšnih medijev vse več, s tem pa bodo tudi novinarji dobili možnost, da brez strahu spregovorijo o pritiskih, saj to ne bo pomenilo konca njihove kariere. Na ta način se bodo prečistili vsi mediji, saj tisti, ki ne bodo omogočali objektivnega pisanja, ne bodo imeli kadra. V stranki tako upamo, da bodo novinarji v naših željah videli možnost konstruktivnega delovanja v korist Slovenije in tako tudi delovali.

CILJI: